Naš svet zaznavamo kot snoven in mentalen.

Da bi se bolje seznanili s snovnim delom, ga lahko začnemo raziskovati tako, da se najprej poglobimo v majhno. Najprej do osnovnih gradnikov snovi atomov, potem do sestavnih delov atomov jedra in elektronov, do sestavnih delov jedra protonov in nevtronov ter še globje do kvarkov. Sam atom so si včasih predstavljali kot jedro okoli katerega krožijo elektroni, po novejšem modelu pa naj bi bil atom podoben nekakšni meglici, ki jo ustvarjajo jedro in elektroni, ki poplesujejo po prostoru, ki ga zavzema atom. V tem prostoru je glede na njegov volumen snovi izredno malo (Polmer atoma je več kot 10.000 krat večji od polmera njegovega jedra, ki meri 1-10 fm (10⁻¹⁵ m) in manj kot 1/1000 valovne dolžine vidne svetlobe (400-700 nm)), vse ostalo je prazen prostor.

Tudi, če pogledamo naš snovni svet v makro nivoju, na primer na nivoju vesolja, vidimo, da nas obdaja v večini prazen prostor, saj je v njem, glede na njegovo velikost, izredno majhen delež snovi. Vesolje se pa še širi. In kam se širi? V prazen prostor?

Pri tem se nam porodi vprašanje, kaj je prazen prostor iz katerega je večina našega zaznavnega stvarstva. V njem naj nebi bilo nič, zato mu lahko tudi rečemo kar nič. Med sestavnimi delci atomov je nič, med planeti je tudi nič. Nič torej predstavlja veliko večino našega stvarstva. In kaj vemo o niču? Poleg tega, da je uporaben v matematiki, ne kaj dosti več. Ali pa morda vemo še kaj?

Prostor med osnovnimi delci, ki sestavljajo atome in prostor med planeti ter galaksijami v vesolju, ki naj bi bil prazen, seveda ni čisto prazen. Z obzirom na to, da planete in galaksije vidimo, mora biti vesolje polno fotonov, ki potujejo od planetov do naših oči. Ker pa je svetloba tudi elektromagnetno valovanje, pomeni to, da so v tem prostoru po vsej verjetnost tudi električna in magnetna polja. Na mikro nivoju delujejo v niču privlačne sile med osnovnimi delci, na makro nivoju pa gravitacija med planeti. V tem “praznem” prostoru torej preverljivo obstajajo vsaj fotoni, električna in magnetna polja ter polja sil.

Vse navedeno kaže na to, da je nič očitno zelo pomemben del našega stvarstva. Tudi konvencionalna znanost namenja niču poseben pomen. Znanstveniki so ugotovili, da se vesolje, navkljub vsem pričakovanjem in veljavnim mehanskim zakonom, pospešeno širi. Kot razlog za to navajajo temno energijo, ki pa jo pa še ne znajo pojasniti. Morda je nič sestavljen iz temne energije. Morda je temna energija tudi razlog za to, da se snov, tako priročno, pojavi tam, kjer jo pričakujemo ali potrebujemo? Po teoriji o velikem poku, naj bi pa itak celotno vesolje nastalo iz niča. Nič je omenjen tudi v teoriji o polju ničelne točke, po kateri naj bi delci našega stvarstva vznikali in zopet izginjali v to polje, ki naj bi bilo nekakšna meja med našim stvarstvom in ničem.

Vemo pa, da naše stvarstvo sestavljajo tudi misli in čustva, ki predstavljajo njegov mentalni del. Od kod izvirajo ta? Ali ali so tudi ona sestavni del niča?

Nič je očitno nekaj več. Vendar ne moremo trditi, da iz njega izhaja naš zaznavni svet. Da lahko fotoni potujejo od enega telesa do drugega, da se lahko formirajo električna in magnetna polja morajo obstajati električni ter magnetni potenciali med dvema ali več naelektrenimi ali namagnetenimi telesi. Da lahko nastanejo polja sil med različnimi masami, marajo pa te mase obstajati že prej.

Kvantna fizika je razumevanje nastanka snovi postavila v čisto drugačno luč, kot smo si to predstavljali. Snov naj bi iz nekega nedefiniranega kvantnega stanja nastajala samo če jo opazujemo ali se z njo ukvarjamo. To kvantno stanje je še slabo raziskano in samo zdi se nam, da snov nastaja iz niča. To pa samo potrjuje teorijo o osnovnem stanju, ki pravi, na naše stvarstvo kreira naša zavest, katera izhaja iz osnovnega stanja.

Nič vsekakor ni nič, vendar tudi ni osnova za nastanek našega stvarstva, kot trdijo nekatere znanstvene teorije. Poleg tega ne smemo pozabiti, da se naše stvarstvo sestoji tudi iz mentalnega dela, ki je, kot kaže, ne samo njegov sestavni del ampak tudi njegov pomemben kreator.

 Pojasnilo k teoriji o osnovnem stanju << Nazaj – Naprej >> Naključje ali kreacija