Če, teorijo o osnovnem stanju osvojimo, je smiselno, da si zaradi lažjega razumevanja pojavov v tem novem okolju omislimo tudi osnovne definicije, ki po vsej verjetnosti ne bodo zaobsegle globine vsega, bodo pa služile kot začetne oporne točke k razumevanju tega. Dokler ne bomo razvili česa popolnejšega, lahko začnemo na podlagi analogije teorij iz poznane fizike, ki jih prenesemo na nivo uma. Kvantna fizika predpostavlja, da je vesolje celota, sestavljena iz soodvisnih energetskih polj, ki so prepletena z mrežo soodvisnih vplivov. Teorija o osnovnem stanju pa predpostavlja, da naš manifestirani svet tvorijo soodvisna miselna polja, ki so tudi prepletena v mrežo soodvisnih vplivov.

V nadaljevanju so lastnosti osnovnega stanja opisane v poenostavljeni obliki, in to taki, ki je naši stopnji denzitete še dovolj razumljiva. (Denziteta je stopnja razvoja zavesti v smislu oddaljenosti od združenja z osnovnim stanjem).

Osnovno stanje je izvor vsega. Štejemo ga lahko za nekakšen potencial vseh možnosti. Iz njega nastaja naša zavest, ki potem ustvarja vse to, kar že poznamo in tudi to, česar še ne poznamo. Na naši stopnji denzitete naše zavesti še ne znamo in ne moremo popolnoma obvladovati in vplivati nanjo, zato lahko zavest ustvarja naš svet po svoje. Morda bo pa nekoč mogoče vplivati tudi na to, kar je sedaj prepuščeno zavesti.

Lastnosti osnovnega stanja opredeljujejo lastnosti najmanjših gradnikov, ki ga sestavljajo. Med seboj so vsi ti gradniki oz. delci ves čas povezani in informacija med njimi poteka v hipu, ne glede na to, koliko so me seboj oddaljeni. Iz kvantne fizike je že poznano, da imajo najmanjši poznani delci zelo čudne lastnosti, ki se nikakor ne skladajo z veljavnimi fizikalnimi zakoni. Ti delci zavzamejo neko določeno obliko, s katero se nam predstavijo samo, če jih opazujemo. Ne vemo pa, če obliko, ki se nam prikaže, določa osnovno stanje, ali se nam pokaže to, kar si v podzavesti sami zamislimo. Je pa to zelo pomembno vprašanje, saj bi nam odgovor nanj povedal, kaj kreira naše zaznavno okolje oz. naša življenja. Ali je to osnovno stanje samo ali pa kar naša podzavest.

V osnovnem stanju se prepleta nešteto zavestnih kombinacij, vendar se zavedamo   samo nekaterih. Tistim, ki jih prepoznavamo kot del našega življenja in okolja,  lahko rečemo manifestirane zavestne kombinacije za razliko od preostalih nemanifestiranih zavestnih kombinacij. Sam pojem zavedanje morda ni najbolj ustrezen, je pa izbran zato, ker vse tisto, česar se zavedamo v materialni ali mentalni obliki, po tej teoriji pravzaprav ne obstaja, ampak se samo oblikuje v osnovnem stanju kot nekakšna tvorba oziroma zavest o nečem.

Zaradi neskončnosti osnovnega stanja verjetno obstaja tudi neskončno veliko zavestnih povezav, ki jih ne zaznavamo in obstajajo v osnovnem stanju vzporedno z našo predstavo. Zato tudi ne vemo, ali je vesolje eno ali jih je več, ali pa sestavljajo osnovno stanje tudi kake čisto drugačne oblike zavesti.

Tudi sam pojem osnovnega stanja je težko predstavljiv. Osnovno stanje nadomešča veliki pok ali boga po drugih teorijah o našem nastanku. Vendar je po tej teoriji že v osnovi drugačno.  Osnovno stanje je brezčasna in brezprostorska enovitost duha, misli, ki ves čas obstaja in obsega vse. Ker je brezčasno, ni nikdar nastalo, ampak preprosto obstaja.

Pri predpostavki, da so v osnovnem stanju gradniki zavesti, se moramo zaradi njegovega razumevanja odreči teoriji, da je svetlobna hitrost največja možna hitrost. Svetloba je valovanje. Predstavljajmo si dva človeka, ki držita vsak en konec vrvi v roki. Če eden z roko zaniha, se ti nihaji v določenem času prenesejo po vrvi do drugega človeka. Če pa eden z roko samo potegne za vrv, bo drugi to takoj občutil.

Take so tudi povezave v osnovnem stanju. Nobenega časa ne potrebujejo, da se prenesejo od enega gradnika do drugega, ne glede na to, kje v osnovnem stanju se nahajajo. Ne vemo še, kakšne so te povezave, vendar se informacije po njih prenašajo v trenutku oziroma z neskončno hitrostjo.

Povezava z drugimi teorijami << nazaj – naprej >> Principi zavesti