Po nekaterih teorijah se v genski zasnovi vrst v daljših časovnih obdobjih pri nekaterih primerkih pojavljajo male spremembe. Nekatere delujejo negativno, druge pozitivno. V dolgem obdobju od začetka obstoja življenja na zemlji so te spremembe, ki so se prenašale iz roda v rod in stopnjevale, povzročile, da so ostali samo najbolj usposobljeni primerki vrst. Za življenje na zemlji to ni bilo preveč usodno toliko časa, dokler se ni zgodila zelo usodna genska sprememba, ki je povzročila razvoj tistega dela možganov, ki so zadolženi za mišljenje in zavest.

Nekateri znanstveniki predvidevajo, da se je ta sprememba po vsej verjetnosti zgodila pri neki vrsti opic in sprožila nastanek človeka, tj. bitja, ki je bilo obdarjeno z vsemi nagoni predhodne vrste z ter dodatno sposobnostjo abstraktnega razmišljanja, kar mu je omogočilo vzpon na sam vrh tedaj obstoječih vrst. Možgani so se še naprej razvijali, ostali pa so tudi vsi nagoni preživetja, ki z razvojem možganov pravzaprav sploh niso bili več tako zelo potrebni.

Da je človeška vrsta nastala na zgoraj opisani način, je le ena od teorij o njenem izvoru. V resnici pa izvor človeške vrste opisuje veliko teorij. Na tem mestu se bom naslonil predvsem na svojo teorijo o osnovnem stanju, ki predvideva, da naš svet in s tem tudi življenje na njem ni nekaj, kar bi nastalo v dokončni obliki, ampak se sproti gradi in dopolnjuje. Pri tem prihaja do napak in zablod, ki so posledica kaosa, ki vlada v osnovnem stanju. Obstoječe teorije o tem, kako so nastali vesolje, svet in življenje, so sicer različne, vendar se vse vsaj v nekaterih segmentih skladajo tudi s tem, kako osnovno stanje tvori našo manifestirano realnost. Zato se bom zaradi večje preglednosti in enostavnosti pri nadaljnjem opisovanju dogajanj v manifestirani realnosti naslonil tudi nanje.

Teorija o osnovnem stanju predvideva, da naša zavest skozi življenje, ki ga ustvarja, predmeti samo sebe in opredeljuje svoj smisel. Obstoj življenja, kot ga poznamo, je zato zanjo bistvenega pomena. Glavni smisel življenja, kot ga je opredelila zavest, je torej to, da obstaja in se ohranja. Vse preostalo je pri tem postranskega pomena.

Da bi bile vse življenjske vrste, tudi najmanj razvite, za tak boj za obstoj čim bolj opremljene, jim je zavest vgradila nagone, ki naj bi jih pri višje razvitih vrstah nadomestil razum. Najosnovnejši nagon, ki obvladuje vso živo naravo, je nagon po obstanku in preživetju.

Potrditev tega najdemo v življenju samem in v naravi, ki nas obdaja. Če se zazremo daleč nazaj v zgodovino in poskušamo rekonstruirati določene segmente razvoja živih bitij, vidimo, da je bil ves živi svet že od nekdaj urejen tako, da živa bitja med seboj tekmujejo s ciljem, da naj bi obstali le najboljši. Pristaši razvoja življenjskih vrst – evolucionisti – trdijo, da so se življenjske vrste razvijale in izpopolnjevale ravno zaradi tega boja. In resnično kaže, da so se obdržale le tiste vrste, pri katerih so se razvile lastnosti, ki jim zagotavljajo čim bolj zanesljivo preživetje. Te lastnosti so se razvile pri vseh živih oblikah: rastlinah, živalih in ljudeh. Pri nižjih življenjskih vrstah je pri tem igral pomembno vlogo nagon po preživetju, pri višje razvitih pa še razum. Ravno ta pa je povzročil, da obstoj vrste ni več odvisen samo od boljšega zdravja, večje moči, večje odpornosti, spretnosti, lepote in podobnega, ampak živim bitjem boljšo možnost preživetja omogočajo še lastnosti, kot so tekmovalnost, borbenost, vztrajnost, zatiranje slabših, brezobzirnost, premetenost, večja inteligenca in podobno.

Na svoji razvojni poti so razne življenjske vrste razvile najrazličnejše načine za izboljšanje možnosti za obstoj. Cvetlice so pri tem razvile lepe cvetove in slastne sokove, da z njimi privabijo čebele, ker te s prenosom semen s cveta na cvet poskrbijo za njihovo razmnoževanje. Lepši kot je cvet in slajši kot je sok, več možnosti ima cvetlica za obisk čebele in s tem več možnosti za razplod in obstanek. Zarodki ptic so se obdali z lupino, ki jih ščiti pred zunanjostjo. Samice pajkov ubijajo in žrejo samce, da dobijo moč in energijo za vzrejo mladih pajkov, predvsem pa rešijo zarod pred tem, da ga njihovi očetje ne bi šteli za hrano in požrli.

Prav vse se v največji možni meri prilagaja temu, da bi si čim bolj izboljšalo možnosti za obstanek in vse žive vrste se prebijajo v svojih življenjih na vse mogoče in nemogoče načine. Pri tem gre predvsem za izkoriščanje naravnih danosti, ki nudijo čim večje možnosti preživetja in obstoja. Osnovno gibalo tega pa je prirojeni ali privzgojeni nagon po obstoju.

Pri višjih oblikah se je ravno zaradi nagona po preživetju razvil še spolni nagon. Vzporedno z njim so se razvili razni načini za pridobitev samic, med drugim tudi spopadi zanje. S tem se je pojavila dominantnost najmočnejših samcev. To, da imajo samo najbolj močni in dominantni samci pravico do razploda, naj bi veljalo za najbolj zanesljiv način za krepitev vrste, saj naj bi njihovi potomci podedovali vse njihove dobre lastnosti. Vpliv spolnega nagona na razvoj se ne kaže samo pri živalih ampak tudi pri človeku.

Tudi sam spolni nagon je prilagojen temu, da ima vrsta čim boljše možnosti za obstanek. Pri manj razvitih živalih se pojavlja samo v določenih obdobjih, ki so vezana predvsem na to, da se mladiči rodijo v najbolj ugodnem času, ko je dovolj hrane in so podnebne razmere take, da lahko preživijo.
Pri nekaterih primatih, ki živijo v krajih, kjer hrana in vreme nista problem, pa je spolna sla vzbujena kar z užitkom pri spolnem aktu in traja ves čas.

Oba nagona, tj. nagon po ohranitvi in spolni nagon obvladujeta vse živalske vrste na Zemlji in sta po vsej verjetnosti tista, ki najbolj vplivata na njihov razvoj.

Človek kot najbolj razumno bitje pri tem ni nobena izjema. Razlika pri njem je samo ta, da ima tudi razum, ki je pripomogel, da je človeška vrsta razvila načine za izboljšanje možnosti za obstanek do že skoraj kataklizmičnih razsežnosti. Ljudje so hitro poskrbeli za osnovne stvari, kot je oskrba s hrano, zavetje pred naravnimi ujmami in podobnim. Na primeru skrbi za potomstvo pa je mogoče prikazati, kako je um ljudi zapeljal na vprašljivo pot. Začelo se je s čisto osnovnim šopirjenjem pred samicami z lepimi oblačili in bogastvom. Kasneje je človeštvo osnovni nagon samic, ki jih sili, da si morajo poiskati čim bolj perspektivnega paritvenega partnerja, ki naj bi jim tudi pomagal pri vzdrževanju zaroda, izkoristilo skoraj do konca, ko je razvilo še sisteme, kako priti do bogastva, kako si pridobiti oblast in kako učinkovito onemogočiti tekmece. To je najbolj premetenim omogočilo, da si na tak način pridobijo najboljše, saj so s tem spretno izkoristili lastnost svojih samic, da je vse to tudi tisto, kar jih najbolj pritegne. In tako smo ljudje skozi zgodovino človeštva ob izdatni pomoči inteligence in na podlagi čisto navadnega nagona po ohranitvi vrste razvili sistem, ki zdaj v svoji najbolj absurdni obliki že ogroža naš obstoj. Ne gre samo za to, da ljudje izrabljajo svoje prednosti pri izbiri partnerjev, ampak tudi za to, da si izboljšajo materialni položaj, s tem pridobijo boljši položaj v družbi in poskušajo prevzeti oblast nad ostalimi ljudmi. Pri tem se za onemogočanje tekmecev uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, čeprav je to v popolnem nasprotju z vsemi moralnimi načeli. Boj za goli obstanek je vzrok, da se iz dneva v dan povečujejo razlike med ljudmi. To nas je pa pripeljalo do ločevanja in ustvarjanja neproduktivnih družbenih razlik. Višja inteligenca, ki je bila dana človeški vrsti, je povzročila tudi razvoj tehnologije, in vse skupaj je vzrok, da je prišlo do absurdne situacije, ko je razvoj pripeljal človeško raso do take stopnje, da je zmožna uničiti samo sebe, in da obstaja resna nevarnost, da bo nekega dne to tudi storila. Prihaja do tehnoloških onesnaženj ter spopadov in vojn širšega obsega in nevarno blizu smo bojazni, da pride do uničenja življenja na Zemlji.

To seveda pomeni, da razvoj vrste, povezan z visoko inteligenco, ni več produktiven ampak samouničujoč. Postavlja se vprašanje, kaj se bo zgodilo? Ali nam bo večja inteligenca pomagala ali škodila? Ali bomo še naprej drveli proti neznani usodi, ali jo bomo znali vzeti v svoje roke? Ali smo sploh dovolj inteligentni, da bomo znali urediti življenje tako, da bomo ukrotili nagone, ki nas silijo v boj za prevlado ? Ali bomo znali ukrotiti pohlep, ki nas najbolj sili k samouničenju?

Če upoštevamo teorijo o osnovnem stanju, potem življenje ni nekakšen laboratorij, v katerem nekdo preizkuša sposobnost preživetja neke rase in ugotavlja, kateri je tisti pravi način, ki bi rasi zagotovil razvoj brez škodljivih posledic. Življenje je nastalo kot splet naključij, vendar se zdaj ne nadaljuje več tako. Stopnja inteligence, ki jo imamo, nam omogoča, da se predvidljivo odločamo in si pri tem sami krojimo svojo usodo. Potrebujemo samo moč, da se upremo prirojenim nagonom. Spoznati moramo, da tekmovalnost, slavohlepnost, napuh in pohlep z vsemi posledicami, ki jih prinašajo, ni prava pot.

Tako smo se znašli pred vprašanjem, ali je življenje res samo obdobje, ki ga moramo preživeti v boju za obstanek, torej v boju z okolico, v katerem se poskušamo postaviti pred druge in biti nekaj posebnega, ali pa smo že dovolj razviti, da naš obstoj ni več tako zelo ogrožen, kot je bil včasih. V tem primeru se lahko nagonu po preživetju mirno odpovemo in naša življenja raje preživimo v harmoniji z okolico. Da bi to dosegli, moramo s pomočjo razuma premagati naše osnovne nagone. Vprašanje je samo, ali smo kot celotna človeška vrsta sploh dovolj razumni, da bi to lahko dosegli?

Morda nam je zavest vgradila varovalke v obliki dovolj močnih etičnih načel, ki predstavljajo veliko oviro na poti k samouničenju. Prevladati bi morala v taki meri, da bodo vsi ljudje spoznali in priznali, da so najboljši tisti, ki živijo v smislu medsebojnega razumevanja, večje enakosti, umirjenosti in se trudijo za več harmonije med dušo in telesom.

Zato morda le še obstaja upanje. Morda je človeštvo že dovolj umsko razvito, da bo dalo prednost bolj poduhovljenemu načinu življenja, v katerem dobrine in položaj v družbi ne bodo več tako pomembne kot sedaj in v katerem bodo ljudje našli večji mir.

Pustimo se presenetiti.

Kaj je naša manifestirana realnost << Nazaj – Naprej >> Kaj je pred nami