Kaj lenoba sploh je? Ali je to naravno stanje telesa, ko si človek zaželi v miru in brezdelju preživeti nekaj trenutkov, ali pa je to samo odraz mentalnega stanja soljudi, ki ga vzpodbuja materializem, ki hoče iz človeka iztisniti še zadnje ostanke moči, tako da proizvaja stvari in dela reči, ki mu jih načeloma sploh ne bi bilo potrebno početi. Za izrazom lenoba se velikokrat skriva samo želja po prikritju lastnih napak.  Kaj če je to izraz morda izum tistih žena, ki so se uštele pri izbiri svojega partnerja in kasneje ugotovile, da bi bil kateri drugi po vsej verjetnosti  uspešnejši in manj len od izbranega.

Psihologi se na vso moč otepajo lenobo podrobneje opredeliti. Niso si povsem na jasnem, ali ni to bolj navada kot mentalno stanje, saj niso niti  prepričani, če ne gre pri lenobi morda samo za pomanjkanje motivacije. Povezujejo jo tudi s pomanjkanjem odgovornosti, kot vzrok zanjo pa omenjajo preveliko aktivnost, v kateri človek pregori, in podobno. Ne glede na njihova mnenja pa na splošno velja lenoba za nekaj negativnega. Vprašanje je, ali je res tako slaba.

Pod vplivom modernih pogledov na svet je lenobo zares težko opredeliti kot človeku koristno. Dejstvo pa je, da ljudstva, ki tradicionalno veljajo za lena, naseljujejo zemljo že tisočletja in bi jo uspešno naseljevala še nadaljnja tisočletja, če jim bolj moderna in delovna ljudstva ne bi dokazovala, da se z lenobo ne da kaj prida doseči, in jih začela spreobračati v pridne občane z nezanesljivo prihodnostjo.

Včasih se počivanje in premišljevanje ni štelo za nekaj slabega, nepojmljivega, nesprejemljivega, nekaj tako rekoč na samem robu lenobe. Včasih, ko sveta še ni obsedla evforija potrošništva,  so tak način življenja priznavali. V tistih časih so nastala največja umetniška dela in prišlo je do največjih odkritij in izumov v zgodovini človeštva. To, kar danes ustvarijo in odkrijejo, je v primerjavi s takratnimi deli in izumi precej plehko, površinsko in nepomembno. Sedaj so pač časi taki, da za počitek in razmišljanje ni več razumevanja. Zakaj bi počival, razmišljal in dremal, ko pa bi namesto tega lahko v tem času kaj koristnega počel, se družbeno ali politično angažiral,  služil denar, pospravljal, nakupoval ali pa se vsaj rekreiral. Dobijo se odlični tekaški čevlji, tenis loparji, smuči, kolesa. Poleg tega so na razpolago vsa mogoča mesta za rekreacijo, od smučišč, bazenov do tekaških stez, vse, kar si zaželiš, da je res  sramotno, če vsega tega ne izkoristiš. Če hočeš kaj  zaslužiti, imeti, doseči, moraš biti tudi  ves čas aktiven. Potrošništvo je popolnoma obnorelo svet. Vendar iz tega izhaja plehkost našega življenja in tudi Bog nam ne bo pomagal tega preseči. Kajti če Bog je, potem si je to vse sam izmislil in ni nobenega razloga, da bi svoja dejanja negiral.

Meni je v veliko veselje in sprostitev to, kar od potrošništva zmedene in od efektivnosti obsedene ljudi spravlja v čisti obup. To je kratek spanec in sprostitev po kosilu. Zadremati za približno deset do petnajst minut po zaužitem obroku in se po tem prebuditi kot prenovljen. Potem mi ni treba takoj vstati, ampak mi prija leže še malo premišljevati o vsem mogočem. Včasih se mi prileže zapreti oči in nekaj minut premišljevati  kar tako tekom dneva. Veliko ljudem so to zdi popolnoma nedopustno, nekateri, ki so bolj poučeni, pa temu pravijo transcendentalna meditacija. Mislim, da že sama strokovnost izraza precej pripomore k temu, da so vsaj tisti, ki me bolj poznajo, na to začeli gledati z večjim razumevanjem, ker so za to popolnoma nepojmljivo in neopravičljivo obnašanje dobili nekakšno opravičilo, češ da je tudi ta lenuh vendarle začel nekaj koristnega početi.

Morda imajo tisti, ki tega ne odobravajo, prav? Saj se mi po takem kratkem in bogokletnem popoldanskem spancu in kratkem premišljevanju, ki mu sledi, porajajo tudi skrajno bogokletne misli, kot je na primer tale:

Premišljujem, kaj je ljudem. Zakaj mislijo, da bi morali vsak prosti trenutek nujno izkoristiti za kakšno aktivnost, kolesarjenje, tenis, izlet, urejanje doma ali pa vsaj obisk gostilne. Tudi takrat, ko imajo čas in bi jim bolj ustrezalo, da bi malo poležavali, počivali ali razmišljali o nepomembnih stvareh – skratka lenarili. In zakaj ne bi tega mogli početi tudi v nedeljo, ko je zunaj lep dan, kot nalašč za izlet? Zakaj si ne bi privoščili, da bi ga prespali, če bi jim bilo tako najbolj všeč. Ko iščem odgovor na to vprašanje, se mi vedno bolj dozdeva, da je to zaradi prepričanj, ki prevladujejo v tej družbi.

Napaka te družbe je namreč ta, da vsem pristašem bolj umirjenega in lenobnega življenja krade notranji mir, saj jim ves čas vzbuja dvom o tem, ali je tak način življenja družbeno sploh sprejemljiv. Kdo bo potem zapravljal za vse dobrine, ki ti jih potrošništvo nudi? Kdo bo delal in služil, da bo zaslužil dovolj za vse, kar ti potrošniška družba nudi. Potrošništva se s takim načinom življenja pač ne spodbuja. Potrošniška družba ti nudi vse, kar potrebuješ in tudi tisto, kar ne: jedcem nudi hrano, športnikom športe, pohodnikom izlete, potovanja in še in še. V ljudeh vzbuja želje, da bi vse to izkoristili, hkrati pa tudi nemir zaradi prepričanja, da se samo največji ignoranti in lenuhi lahko temu odrečejo.

Strast << Nazaj – Naprej >> Gospodovalnost