Mi in EU
Ne smemo vsega, kar prihaja iz EU, jemati za sveto, dobro in pravično. Pravila igre v EU krojijo evropski politiki, ki so ravno tako pokvarjeni ali pa pokvarljivi kot vsi drugi. Razumeti moramo tudi, da bi tako kot celemu svetu tudi Evropi rade zavladale velike korporacije, da bi lažje izkoriščale ljudi in prostor za svoje namene. Njihov glavni cilj je samo povečanje zaslužka na račun navadnih ljudi in okolja. Ena od poti, morda celo najlažja, za dosego njihovih ciljev je prek politikov. Da bi ti delovali v njihovo korist, jih podkupujejo, nudijo jim razne ugodnosti in tistim že pokvarjenim zagotavljajo položaj. Pri tem niso evropski politiki nobena izjema, zato jim ne smemo nič verjeti. To dokazujejo nekateri že sprejeti zakoni in sporazumi ter tisti sporazumi, katerih sprejem poskušamo v zadnjem trenutku preprečiti. Dokaz za to je tudi to, da na položajih ostajajo povsem nedvoumno kompromitirani politiki, kot je na primer Juncker, ker jim to omogočajo velike korporacije, ki velik del političnega in še večji del gospodarskega prostora že obvladujejo.

Trg dela
Hud bes me popade vedno, ko preberem ali slišim besedi “trg dela”. Ni mi jasno, kako lahko v sodobnem svetu tak pojem sploh še obstaja. Trg dela bi lahko bil, če bi človek delo imel, ga prodal, če bi tako želel, si kupil kavč in potem z njega opazoval, kako to delo, ki je bilo nekoč njegovo, sedaj dela za tistega, ki ga je kupil. To pa seveda ni tako in delo je na trgu skupaj s človekom, kar pomeni, da če trguješ z delom, trguješ istočasno tudi s človekom. Kaj takega je bilo nazadnje mogoče samo še v sužnjelastniškem sistemu in čudi me, da sodobne državne ustave trg dela sploh dopuščajo, saj je v nasprotju z vsemi deklaracijami o človekovih pravicah in svoboščinah.
Trg dela je najhujši del neoliberalne doktrine, s katerim ta postavlja družbene odnose nazaj v obdobje fevdalizma. Če bi bilo delo ločeno od človeka, bi bilo z njim mogoče trgovati in ga izkoriščati za ustvarjanje dobička ravno tako kot z vsako drugo stvarjo ali strojem. Ker pa je delo s človekom združeno, pa ne more biti tako. Človeštvo si je družbene sisteme gradilo in izpopolnjevalo skozi zgodovino. V njih je vgrajevalo pravila, ki omogočajo sožitje množic ljudi na svetu. Trgovanje z ljudmi s temi pravili prav gotovo ni bilo dovoljeno. Iz zgodovine se lahko poučimo tudi, kako so ljudje te sisteme razvijali in oblikovali. Revolucije in vojne nam povedo, da ljudje niso nikoli dobro prenašali izkoriščanja in velikih družbenih razlik. Ne glede na to, da so nekateri za določene stvari bolj sposobni, lahko pa tudi bolj pokvarjeni od drugih in to izkoriščajo prek vseh meja, je človeška družba nekakšna celota, ki kot taka to izkoriščanje sploh omogoča. Če bi bil še tako sposoben človek na svetu sam, bi vso svojo sposobnost lahko izkoristil izključno le za svoje preživetje. Družba je šele tista, ki mu omogoča izkoriščanje in odstopanje od drugih. Problem pri tem je le ta, da družba to slabo prenaša.
Zato tudi trg dela ne pelje nikamor. Omogoča samo prekomerno bogatenje nekaterim, ki se jim zdi svet s prevelikim številom za delo sposobnih ljudi kot diamantni rudnik. Trg dela omogoča tudi proizvodnjo prevelikega števila dobrin, ki jih ljudje ne morejo več kupiti, ker sami sebe prek trga dela prodajajo za vedno nižjo ceno. Ljudje niso stvari in imajo tudi svojo mejo, koliko izkoriščanja so pripravljeni prenašati. Ko bo ta dosežena, bo prišlo do upora. Če druga stran ne bo popustila, to lahko pripelje do revolucije ali celo do vojne, saj se neoliberalna doktrina širi po vsem svetu in ga vpenja v svoje okove.
Zato je sedaj morda že skrajni čas, da se takim neoliberalnim neumnostim, kot je trg dela, odpovemo in preprečimo nadaljnji moralni razkroj človeštva.

Tranzicija
Sliši se lepo, saj so, kot kaže, direktorji Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) hoteli preprečiti še dve kraji premoženja in denarja davkoplačevalcev (torej nas). S tem pa naj bi stopili na žulj predstavnikom levega in desnega pola oblastnikov, kot je v intervjuju lepo povedal projektni vodja DUTB Janne Harjunapää.
Iz kroga dogajanj izstopa, da so predstavniki oblasti hoteli preprečiti stečaj Holdinga Sava, ki ga je predlagala DUTB. Iz stečajne mase Holdinga Save naj bi bilo državi (torej nam) povrnjenih vsaj del sredstev, ki jih je ta že vložila v sanacijo Holdinga. Vendar pa po željah in načrtih oblastnikov do stečaja ne bi smelo priti, nasprotno, v holding bi bilo treba vložiti še dodatna sredstva in s tem podpreti njihov sanacijski program, ki ga je DUTB ocenila kot popolnoma neustreznega. Pri tem je treba vedeti, da je pri prejšnjih poskusih reševanja Holding Sava že dobil posojila v višini 250 mio. € (vir: intervju z Jannejem Harjunapääom), za katere ni jasno za kaj so bili porabljeni, saj situacija v podjetju ni nič boljša, kot je bila pred tem. V Sava Holdingu tako ostaja še vedno okrog 200 mio. € davkoplačevalskega denarja, ki bi ga s stečajem in razprodajo vsaj delno lahko povrnili.
Tudi podjetje T-2 bi moralo državi oziroma davkoplačevalcem povrniti okrog 240 mio. € in se je zato tudi znašlo na seznamu DUTB. T-2 ima sicer izdelan načrt prestrukturiranja, ki pa ga DUTB ocenjuje kot neustreznega in zato tudi predlaga stečaj ter prodajo podjetja. S tem naj bi tudi v tem primeru davkoplačevalci dobili povrnjen vsaj del vloženih sredstev.
Epilog zgodbe je ta, da je aktualna vlada z izgovorom, da imajo v DUTB vodilni previsoke plače in da sklepajo škodljive pogodbe z zunanjimi izvajalci, odstavila njenega izvršnega direktorja Torbjörna Månssona in predsednika upravnega odbora Larsa Nyberga. Pri tem pa je zanimivo to, da bi se sedaj vlada od tega, kar je naredila, najraje ogradila, kot da ni imela nič pri tem.

Kaj je torej pri vsej stvari resnica in kdo nas spet vleče za j…? Da bi nam bilo to bolj jasno, moramo pogledati v ozadje vsega in predvsem ugotoviti, zakaj je DUTB sploh nastala. Lepo analizo njenega nastanka je podal ekonomist Maks Tajnikar v eni od sobotnih prilog časnika Delo. Iz nje bom povzel nekaj glavnih tez.
Cilj Ustanovitve DUTB je bil, da se slovenske banke razbremenijo uničujočega bremena slabih terjatev in tako postanejo sposobne kreditirati naša podjetja in s tem vzpodbujati gospodarsko rast. Sedanje stanje kaže, da je bilo to čisto navadno zavajanje. DUTB je bila očitno ustanovljena z namenom, da bi bankam omogočili tako imenovano razdolževanje, to je vračanja denarja tujim bankam, ki so ga v njih nespametno naložile in so se jim te naložbe zazdele prevroče. Sam prenos slabih terjatev na DUTB seveda ni bil dovolj za uspešno razdolževanje do tujih bank, saj banke niso zmogle zbrati dovolj denarja od vračila kreditov še preostalih uspešnih podjetij, ki so bila pri njih zadolžena. Zato so banke dobile še dodaten denar za razdolževanje tako, da jih je država dokapitalizirala. Država je denar za dokapitalizacijo bank dobila z dodatnim zadolževanjem v tujini. Krog bo zaključen tako, da bomo mi davkoplačevalci s pomočjo politike zategovanja pasu in prekomernega dela poskrbeli, da bo država te dolgove lahko vračala. V bistvu bomo s tem lepo poskrbeli, da bodo tuje banke za svoja neustrezna vlaganja lepo poplačane z našim delom in odrekanjem, pri tem pa naj bi še lepo služili zaposleni na DUTB.

Kako lahko prihaja do takih anomalij? Ali so naše vlade res tako pokvarjene ali pa so samo tako nebogljene? In če predpostavimo, da so samo tako nebogljene, kdo je torej tisti, ki očitno nekje iz ozadja vleče take odločujoče poteze?

Vse, kar bom napisal od tukaj naprej, je čisto moje osebno mnenje, ki temelji zgolj na ugibanjih. Ne ukvarjam se niti s politiko, niti z gospodarstvom, niti s kriminalom in zato tudi za vse, kar bom napisal, nimam nobenih neposrednih dokazov. Je pa zadeva take narave, da bi nam utegnila pomagati, da se izvlečemo iz neznosne situacije, v kateri se nahaja cela država. Morda bo moja razmišljanja lahko dopolnil in podkrepil kdo drug, ki so mu stvari bolj poznane in ima več dokazov.

Že vse od osamosvojitve naprej smo vpeti med interese korporacij iz tujine in naših politikov, ki se delijo na leve in desne. Glavni cilj vseh je grabljenje in bogatenje, v nobenem primeru pa ne delovanje v korist ljudi. Moč odločanja je bistvena za uspešno doseganje teh ciljev, zato je obvladovanje odločilnih položajev v državi zelo pomembno, saj jim to najbolj omogoča pridobivanje materialnih koristi. Enake želje imajo tudi tuje korporacije, zato si zelo prizadevajo, da bi prek levih in desnih lobistov pri nas povečale svoj vpliv na vseh področjih v državi.

Če se osredotočim samo na naše oblastnike in lobiste, bi lahko rekel, da so bili pri tem levo usmerjeni veliko uspešnejši. Njihova uspešnost temelji predvsem na tem, da so že na začetku tranzicije zasedali boljše položaje kot desnica. Za njih je značilno dokaj umirjeno, vztrajno in prikrito delovanje, kar jim daje prednost tudi pri volivcih, ki jih je strah veliko bolj absolutističnih postopkov, ki se jih poslužuje desnica. Mislim, da so glavni pobudniki vseh dejanj, ki jih izvajajo levo usmerjene stranke in vlade, ljudje, ki so skriti nekje v ozadju. Nihče jih ne pozna, ne pojavljajo se v javnosti in medijih, svoje poteze pa vlečejo prek drugih ljudi, ki so bolj poznani. Ne vem, če jih je desnica že identificirala, saj še vedno meni, da je glavni krivec za vse Kučan, ki ga tudi opredeljujejo kot voditelja levice. Mislim, da so glede tega v veliki zmoti, saj Kučan za glavne akterje levice predstavlja le fasado. Postavljajo ga v ospredje in ga ponujajo za glavnega krivca za vse.

Kdo so tisti, ki stojijo v ozadju, ne vem. Rahlo se mi dozdeva, da bi to utegnili biti ljudje, ki izhajajo iz bivše UDBE, in preostali lobisti iz kroga struktur, ki so bile na oblasti pred osamosvojitvijo. Ti ljudje imajo močan vpliv na bolj vidne predstavnike levih politikov in na veliko drugih vplivnih ljudi iz drugih struktur naše družbe.

Začetek tranzicije in prvo obdobje po osamosvojitvi je pokazalo, da desna opcija deluje na enak način in tudi nima nič boljših namenov. Dejstvo pa je, da sedaj pri izkoriščanju države v svojo korist nima tako dobrih pogojev kot leva, poleg tega je pri tem tudi veliko manj spretna. Deluje preveč udarno, preveč grobo, maščevalno in predvsem premalo prikrito. Ljudje jih zato hitro spregledajo in onemogočijo. Zato je desna stran v tem času nekoliko odrinjena in menim, da sedaj niti nima ne vem kako velikih apetitov po finančnem okoriščanju posameznikov, ker bi pridobljena sredstva predvsem rada uporabila zato, da se utrdi na oblasti. Vendar je način, kako to dela, slab. Pri tem ima veliko negativnih zaslug ravno njen karizmatični vodja, ki si na vsak način želi ostati v ospredju in zato deluje grobo in kot diktator. Njegovo slabo sliko pa še dopolnjujejo nekatera nepojasnjena dejanja iz njegove preteklosti.

V ozadju desne opcije stojijo in nanjo močno vplivajo predstavniki kapitala, bank in korporacij iz tujine. Navajeni so že, da so manj razvite države sveta obvladovali s pomočjo raznih diktatorjev, ki so jim omogočili, da so v teh državah prevzeli oblast. Zato jim je tudi naša desna opcija ljubša.

In kaj imajo ti ljudje iz ozadja in strukture, ki vse to vodijo, poleg občutka, da vse obvladujejo, še od tega? Iz ozadja delujejo tako, da vplivajo na ljudi na oblasti, člane strank, župane, vodilne ljudi v državnih podjetjih, zdravstvenih ustanovah, zavarovalnicah, bankah, šolstvu in medijih. Zdravstvene ustanove, TEŠ, ceste, banke, državna uprava, da ne naštevam dalje, tj. povsod, kjer so težave in kaj ne deluje, so pod vplivom teh ljudi. Dosegli so, da navedene ustanove in podjetja vodijo povsem neustrezni in strokovno nepodkovani ljudje, ki so popolnoma pod njihovim vplivom. Njihova edina naloga na teh položajih je, da skrbijo, da je v teh ustanovah na prvi pogled vse v redu, in da prekanalizirajo del denarja od dobička ustanov, ali pa, kar je še bolj pogosto, od subvencij, ki jim jih da država, nazaj v roke oblastnikov. Da je na prvi pogled v teh ustanovah in podjetjih vse v redu, poskrbijo tako, da uslužbenci dobivajo dobre plače, so zadovoljni in se ne vtikajo v delo vodstva. Če se kdo kaj upre ali predlaga kaj po svoje, je neusmiljeno zaustavljen in odstranjen.

Izkoriščanje države in nas državljanov tako lepo poteka na dobro prikrit način, da se ga niti ne zavedamo. Čudimo se samo, kako je mogoče, da nam kakovost življenja ves čas vztrajno pada, in čeprav se vedno bolj trudimo, da bi naredili čim več, nimamo praktično nič od tega. Pa bi lahko imeli, če naš trud ne bi bil izničen s koristmi nekaterih.

Eno takih bolj razvpitih, že skoraj pozabljenih koristi so imeli oblastniki pri lastninjenju. Bavčar, Šrot, Kordež in drugi verjetno niso dobili ogromnih posojil zato, da bi z njimi olastninili celo vrsto podjetij samo zase. Pravi upravljavci in neformalni lastniki olastninjenih podjetij so postali ljudje iz ozadja. Pri tem ni bil njihov cilj, z olastninjenimi podjetji ustrezno gospodariti, temveč jim je bil glavni cilj, da ta podjetja čim prej prodajo in dobijo denar. Posojila za prevzeme podjetij so odobrili vodilni v bankah, ker so jim tako naročili ljudje iz ozadja. Nakup oziroma lastninjenje podjetij so omogočili ljudje na vodilnih položajih v teh podjetjih, ki so tudi po naročilu ljudi iz ozadja poskrbeli, da se je prej ustrezno znižala vrednost teh podjetij. Pri tem seveda ostaja grenko dejstvo, da so bila vsa ta podjetja državna (torej naša) in da so nam zagotavljala zaposlitev, plače in socialno varnost.

Tretji način pridobivanja materialnih koristi so investicije. Za te sploh ni važno, ali so premišljene in ustrezne. Pomembno je, da so čim višje. Javni razpisi za izbor izvajalcev, dobaviteljev opreme, surovin, zdravil ali energentov so v večini primerov, samo pesek v oči plebejskemu ljudstvu. Posel dobi tisti, s katerim je vse dogovorjeno, ali pa tisti, ki bo lahko na čim bolj prikrit način prenesel del sredstev od preplačane investicije na strukture iz ozadja. TEŠ, avtoceste, vzpostavljanje elektronskega poslovanja so samo nekateri primeri iz množice investicij, ki so se napajale in se še napajajo s posojili, ki jih za njihovo izvedbo zagotovijo banke ali da garancijo država. Banke so državne, država je naša in to pomeni, da se te investicije napajajo z našim denarjem, ki se pri tem izgubi.

Manjše, vendar stalne koristi imajo oblastniki tudi prek podjetij, ki jih vodijo njihovi ljudje tako, da ta podjetja, seveda na pobudo svojih direktorjev, z raznimi drugimi podjetji, ki jih imajo predstavniki oblastnikov v lasti ali jih popolnoma obvladujejo, sklepajo pogodbe o izvajanju različnih zunanjih storitev, izobraževanj, analiz in podobnega. Te storitve jim seveda bogato plačajo in tako iz podjetij ter ustanov potujejo kar lepi denarci na ustrezne naslove.

Dogodki z DUTB so neposreden dokaz, da izkoriščanje države s strani nedefiniranih struktur še vedno poteka. In vse to lahko traja toliko časa, dokler ne bo vsega neustreznega v ustanovah, ki jih te strukture obvladujejo, preveč in bodo začele neustavljivo propadati. Pri nas so taki primeri skoraj vse ustanove in podjetja, ki so politično vodena.

Navedel sem le tri načine izkoriščanja države oziroma nas državljanov. Seveda je teh načinov še ogromno, in vsak, ki nekoliko pomisli, kaj vse se dogaja, jih bo odkril še celo vrsto. Nauk iz tega pa je, da ni več mogoče zaupati nikomur, ki je vsaj minimalno povezan z oblastniki.

Kot sem že omenil, nimam za opisana dejanja nobenih dokazov. Vse skupaj je samo teorija, ki pa naj bi nas vseeno opomnila, da moramo biti izredno previdni pri dajanju podpore in izbiranju naših predstavnikov in voditeljev. Mislim, da si nihče, ki je kakorkoli povezan s politiko, ki je na vodilnem položaju v katerikoli državni ustanovi ali podjetju in ki je na odgovornem položaju pri kateremkoli mediju v tej državi, ne zasluži takega zaupanja, da bi ga lahko na kakršen koli način podprli pri tem, da bi ostal na položaju, ki ga ima ali dobil novega, brez predhodne globoke in neobremenjene analize.

 

Maske so padle

Begunska kriza je v Evropski skupnosti razgalila vse tiste probleme, za katere smo že dolgo vedeli, vendar smo si pred njimi ves čas zatiskali oči in jih potiskali v ozadje. Zdaj ni več nobena skrivnost, da smo v EU lahko polni besed o enotnosti in sožitju samo toliko časa, dokler je vse v redu in lepo. Ko pa pride do težav, izbruhne na plano tudi tista naša plat, po kateri se vsak kar naenkrat začne brigati in skrbeti samo zase in ga nihče drug ne zanima več.

Begunci so natančno taka težava, ki je brez vseh zadržkov pokazala, da je večina evropskih držav še vedno zelo ksenofobičnih, samozadovoljnih, zaprtih vase in da zato v nobenem primeru nismo za skupno sobivanje.

Evropska zveza že v sami zasnovi ni bila zastavljena kot produkt želja narodov, ampak je nastala na pobudo velikih korporacij, ki so v taki združitvi videle predvsem širitev svojih trgov in s tem priložnosti za povečevanje dobičkov. Zato v EU niso nikoli prevladali direktive in zakoni, ki bi ščitili in izboljševali življenje ljudi, ampak predvsem tisti, ki so izboljševali življenjsko okolje za poslovanje korporacij.
Begunska kriza je pokazala, da skupno življenje evropskih narodov ni zanimivo za nikogar več in da nima več smisla ohranjati odprtih meja med državami, saj jih nihče več noče.

Janis Varoufakis, bivši grški finančni minister, je pred kratkim ustanovil novo panevropsko demokratično gibanje – DiEM25, ki je edino, ki spodbuja združevanje evropskih ljudstev v smislu demokracije in resničnih dejavnosti za izboljšanje življenjskih pogojev za prebivalce evropskih držav. Zato temu gibanju že takoj na začetku ne moremo pripisati nobenih možnosti za uspeh, saj nima nobene podpore pri večjih nosilcih politične moči. Kar je mogoče za to gibanje narediti, je edino to, da mu kot posamezni prebivalci EU izkažemo čim večjo podporo. Me pa pri tem močno zanima, koliko take podpore bo Varoufakis sploh dobil?

V Evropi prevladuje kapitalizem, ki ga lahko poenostavljeno okarakteriziramo kot sistem, ki ti nudi veliko sladkega, vendar moraš zato, da sladko dobiš, zaužiti tudi veliko grenkega. Za razliko je bil komunizem tak, da ti je nudil manj sladkega, vendar je bilo zato treba tudi zaužiti manj grenkega. V obeh sistemih je tlela želja po demokraciji in v obeh sistemih se je v ozadju skrival fašizem. V obeh sistemih se je pokazala tista glavna, v notranjosti ljudi skrita lastnost, da takrat, ko je slabo, začnejo za to kriviti nemoč demokracije in spodbujati fašizem. V komunizmu je bilo sladkega premalo in fašizem oziroma bolj absolutizem si je zato z lahkoto utrl pot na oblast in zavladal v vseh komunističnih državah. V Evropi je bilo sladkega več in zato je prevladovala demokracija. Begunci so to razmerje porušili, vzbudili so strah ter s tem povečali grenko plat. Ker EU ne zmore delovanja v skupnem interesu ljudi, ampak je navajena delovati samo v interesu nosilcev politične moči, je s tem tudi na široko utrla pot fašizmu.

 

Strah pred smrtjo <<  nazaj  –  naprej  >>  Kako so nastali bogovi