Preden nadaljujem s pisanjem, moram kot zanimivost omeniti, da sem danes (21.09.2015) v časopisu Delo v rubriki Svet so ljudje prebral članek z naslovom Nove teorije zavesti. V članku je opisana teorija o zavesti, prostoru in času, ki jo je razvil Robert Paul Lanza. Lanza je ameriški znanstvenik, ki ga je ameriška revija Time leta 2014 uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu. Leta 2007 je objavil članek Nova teorija univerzuma, v katerem je razvil idejo biocentrizma, leta 2009 pa je v soavtorstvu z Bobom Bermanom izdal knjigo, ki bo izšla tudi v slovenskem prevodu, z naslovom Biocentrizem: Kako sta življenje in zavest ključ do razumevanja resnične narave vesolja. Ključna hipoteza njegove teorije je, da sta življenje in zavest temeljni naravi vesolja – življenje ustvarja vesolje in ne obratno. Lanza trdi, da čas in prostor ne obstajata in nista objekta ali stvari. Trdi, da sta prostor in čas obliki čutnega zaznavanja.
Zanimivo pri tem je to, da se moja teorija in teorija R. P. Lanze skoraj do potankosti ujemata in tudi nastali sta v približno istem časovnem obdobju.

Priznati moram, da še sam nisem preveč zadovoljen z načinom, kako sem razvil teorijo o osnovnem stanju. Razbijanje vsega na čim manjše delce je osnovni način, ki ga uporabljajo konvencionalni znanstveniki, da bi pojasnili delovanje celote. Tudi novodobni znanstveniki, ki razvijajo povsem nove teorije o nastanku vsega, uporabljajo take metode in razvijajo teorije, kako iz najmanjših delcev nastaja snov in vse ostalo. Res je, da je s takim načinom mogoče tem raziskavam dati pridih večje verodostojnosti in morda celo doseči, da bi jih tudi “resni” znanstveni krogi priznali, vendar je doslej tak način obrodil sadove samo v mejah konvencionalne znanosti. Morda bodo na ta način kdaj odkrili, kako je nastala snov, bomo pa videli, če bo mogoče ugotoviti tudi, kako nastajajo misli. Konvencionalni način neznanega ne dopušča, da bi enostavno priznali, da nekaj kar je, da kar obstaja. Zato tudi teorija, da zavest nastaja iz gradnikov v osnovnem stanju, ne drži. Zakaj bi bilo osnovno stanje sploh potrebno? Mogoče bi se bilo smiselno sprijazniti kar s tem, da je osnovno stanje kar zavest sama in da je kot taka brezsnovna, brezprostorska in brezčasna ter da enostavno samo obstaja. To pa ne pomeni, da je nima smisla raziskovati vsaj v tem smislu, kako smo z njo povezani in kako vpliva na nas.

Sicer pa zamisel o osnovnem stanju oziroma zavesti, kakorkoli že to poimenujemo, sploh ni nekaj čisto novega. Pojem osnovnega stanja lahko najdemo v vseh religijah kot nekaj, kar obsega, zajema, obvladuje vse. Prve zgodovinske sledi, ki ga opisujejo, je najti že v dveh od štirih glavnih staroindijskih Ved, v Rigvedi in Atarvavedi, ki sta nastali pred približno pet tisoč leti. Vede opisujejo, da življenje temelji tudi na povezanosti z vesoljem. Ukvarjajo se z medsebojno povezanostjo in soodvisnostjo triade telo-um-duša. Po Vedah telo in um sestavljata telesni del bitja, fizični, uničljivi jaz, medtem ko je duša nesnovna, neuničljiva oblika energije in osnova zavesti, ki je kot taka povezana z univerzalno dušo ali kozmično energijo. Osnovno stanje je v hinduizmu poznano kot univerzalni princip, imenovan Brahman. Brahman je neomejen prostor, večen, neomejen s časom, obsega vse in ni omejen z ničimer. Brahman ni nastal, ker večno obstaja in ne bo nikoli izginil, skratka, je večen in osnoven princip vsega.

Eden od tibetanskih budističnih mislecev iz prvega stoletja naše dobe trdi: “Vsi pojavi so prvobitno v zavesti in nimajo zunanje oblike; zato, ker nimajo zunanje oblike, je tudi narobe misliti, da se okrog nas karkoli nahaja. Vsi pojavi samo nastajajo v zavesti in iz raznih miselnih kombinacij. Če je zavest ločena od misli, potem vsi ti pojavi izginejo…”.
Tibetanci se veliko ukvarjajo z močjo zavesti. Mnenja so, da je zavest nekaj, kar je na veliko višjem nivoju kot le ena izmed intelektualnih funkcij. Verjamejo, da je z močjo zavesti mogoče vplivati na zaznavni svet. Kako vpliva zavest na naš zaznavni svet, so obrazložili s prispodobo, da podobno kot kamen, ki naredi, ko ga vržemo v vodo, neskončno število krožnih valov na vodni površini, zavest tvori svoje vzorce, ki prežemajo naš zaznavni svet. Trdijo, da so običajno valovi, ki jih tvori naša zavest, kratkotrajni. Zgubljati se začnejo praktično v istem trenutku, ko so nastali in ne puščajo nobenih “znamenj” v zaznavnem svetu. Če pa je, na primer, zavestno doživljanje nečesa zelo intenzivno in proizvod globoke strasti ali hudega strahu ali če je dolgotrajno, potem se tako zavestno doživljanje lahko pretoči v trajno zaznavno obliko. Tibetanski lame celotne zavesti ne štejejo kot zaznavne. V skladu z njihovim verovanjem pa tudi materialni svet, ki nas obkroža, ni stvaren. Ne eno ne drugo ni materialno, le produkti bolj intenzivnih doživljanj in meditacije se nam lahko prikazujejo kot materialni. Tako trdijo Tibetanci!

Avstralski aboridžini so že pred davnimi časi vedeli, da smo samo obiskovalci v tem času in na tem kraju. Naša življenja niso prava življenja, ampak so samo odraz zaznav, občutkov in frustracij, ki jih doživljamo v skladu s tem, kar si zamišljamo. Zato so naša življenja odvisna od naših misli in v teh naših mislih so zajeta vsa doživetja, ki smo jih prinesli s seboj na svet, in tudi tista, ki smo si jih zamislili na podlagi doživetij, ki smo jih prinesli s seboj na svet. Na nas pa je, da se tega zavemo in vse to obrnemo tako, da bodo naša življenja poteka čim lepše.

Iz grške zgodovine je znano, da je osnovno stanje dokaj podrobno opredelil že starogrški predstavnik jonske filozofske šole Anaksimander. Poimenoval ga je “apeiron”. Opis in opredelitev apeirona, kot ga je opisal Anaksimander, bom povzel kar po Wikipedii. Beseda sama pomeni “neomejeno”, “neskončno” ali “nedefinirano”. Izvor ali osnovna realnost je opredeljena kot večna, nedefinirana in neomejena, ki se niti ne stara niti ne izniči, je stalno tvorjenje sveže snovi, iz katere izvira vse, kar zaznavamo in doživljamo. Apeiron tvori nasprotja, vroče-hladno, mokro-suho, ki vplivajo na stvarjenje sveta. Vse izvira iz apeirona in zopet zgineva v apeiron. Iz apeirona nastaja neskončno število svetov, ki se zopet izničijo v apeiron.
Apeiron je skoraj identičen osnovnemu stanju. Manjkajo samo gradniki zavesti.

Znani verz “Iz take smo snovi kot sanje” velikana dramske umetnosti Wiliama Shakespeara, ki ga je izrekel mag Prospero v drami Vihar, nam daje slutiti, da je tudi slavni dramatik sklepal na nesnovni izvor našega manifestiranega sveta. Te verze je Shakespeare zapisal v svojem zadnjem delu, ki velja za umetnikovo slovo od gledališča. Kmalu zatem, ko ga je napisal, se je umaknil iz javnega življenja in čez nekaj let umrl.

Dobro poznan je tudi izrek francoskega filozofa Reneja Descartesa (1596 – 1650) „Mislim, torej sem“. Morda je bil ta izrek do sedaj narobe tolmačen, morda se je tudi ta veliki filozof že takrat zavedal, da vizijo našega življenja oblikujejo naše misli in naša zavest.

V prid teoriji o osnovnem stanju govori tudi eden od najvidnejših fenomenov kvantne fizike, ki ga je opredelil že Niels Bohr. Bohr je s pomočjo Wernerja Haisenberga na podlagi preizkusov opazil, da elektron ni točno opredeljen delec, ampak da obstaja kot potencial, predpostavka za karkoli ali pa oboje skupaj, vse dokler ne pomislimo nanj, se začnemo zanj zanimati in ga ne začnemo opazovati. V tistem hipu se pretvori v neko opredeljeno stanje in v njem ostane, dokler opazovanja ne prekinemo. To opredeljeno stanje pa je pravzaprav stvarna, snovna ali materialna oblika delca. Z drugimi besedami, ko si začnemo nekaj predstavljati, se to iz neke nestvarne oblike pretvori v stvarno. To pa tudi pomeni, da si na tak način pravzaprav sami ustvarjamo naš materialni svet in ni rečeno, da s tem neka zavestna polja iz osnovnega stanja “ustvarjajo” tudi nas same. Če to res drži, potem smo dejansko mi sami ter svet, ki si ga predstavljamo okrog nas, samo rezultat stvaritev osnovnega stanja.

Do teorije, ki je skoraj identična teoriji o osnovnem stanju, se je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja dokopal že znanstvenik Robert Jahn, ki je bil nekaj časa tudi dekan univerze Princeton. Jahn je nadaljeval raziskovanja, ki jih je pričel Helmut Schmidt, zato bom najprej samo na kratko opisal Schmidtova raziskovanja.
Schmidta je prej opisani fenomen kvantne fizike, da se elektron, ki ni točno opredeljen delec ampak obstaja kot potencial ali predpostavka za karkoli, vse dokler ga ne začnemo opazovati in se zanj zanimati, v istem hipu pretvori v neko opredeljeno stanje in v njem ostane, dokler opazovanja ne prekinemo, navedlo na misel, da lahko nekako vplivamo na stanje elektronov ter s tem tudi na potek dogodkov. In dejansko je s pomočjo naprave, ki jo je poimenoval generator naključnih števil (random number generator – RNG) ugotovil, da je mogoče z močjo človeške volje spremeniti razmerje naključnih števil, ki jih tvori generator.

Schmidtove raziskave je v okviru programa, ki se je imenoval Princeton Engineering Anomalies Research (Princetonska raziskovanja tehnoloških anomalij) ali PEAR, nadaljeval Jahn in pri tem prišel do ideje, da če se dovolj globoko zakoplješ v kvantni svet, morda ni več razlike med mentalnim in fizičnim svetom. Da morda tam obstaja samo zavest, ki poskuša osmisliti metež informacij. Zamislil si je, da morda sploh ne obstajata dva neopredeljena svetova, ampak samo eden: polje in sposobnost materije, da se koherentno organizira. Raziskovanja v okviru PEAR-a so nakazala, da si vsakdo izmed nas sam na najglobljem nivoju zavesti in snovi s svojo voljo kreira svoj manifestirani svet.

Tudi znanstveniki, ki so se ukvarjali s kvantno teorijo, so teorijo o osnovnem stanju skorajda že izpeljali, saj izvleček iz kvantne teorije pravi naslednje:
Atomski pojavi so lahko razumljeni samo kot povezave v verigi procesov, ki se konča pri človeški zavesti. Um in materija sta soodvisna in medsebojno povezana. Sta medsebojno obsegajoči projekciji višje realnosti, ki ni niti materija niti zavest.
Zavest, ki je osnova vsega obstoječega, tvori nekakšno matrico, v kateri so vse možnosti že predvidene, manifestira pa se tista, na katero je usmerjene največ zavestne energije. Vesolje skozi nas ustvarja oblike, skozi katere se zavedamo samega sebe.

Dr. Karl Pribram in dr. David Bohm sta razvila teorijo, da nastanejo vse naše zaznave kot nekakšen hologramski prikaz interferenčnih valovanj iz prostora, kar se popolnoma sklada s teorijo o izvoru zavesti. Pribam in Bohm sta sicer imela v mislih magnetna valovanja, kar morda tudi so, saj zaenkrat še nimamo dokazov, da gre za valovanja zavesti ali valovanja kakšnih drugih gradnikov.

Da je do spoznanja o obstoju osnovnega stanja prišel tudi sam A. Einstein, nam dokazuje njegov naslednji zaključek:
Citirano: S koncentracijo duhovne energije se ustvari materialno vesolje, kjer čas dobi določen pomen in materialno življenje zaznava le štiri dimenzije.

Med novodobnimi znanstveniki, ki na nek način potrjujejo teorijo o osnovnem stanju, je tudi madžarski filozof Erwin Laszlo, ki v svoji knjigi z naslovom »Science and the Reenchantment of the Cosmos : The Rise of the Integral Vision of Reality« (Znanost in obnovljeni čar vesolja: vzpon integralne vizije realnosti) zagovarja tezo, da je vir vsega, kar obstaja, in nosilec spomina vesolja virtualno energetsko polje, znano tudi kot kvantni vakuum ali polje ničelne točke. Njegovo teorijo je dopolnil Peter Russel s trditvijo in podrobno obrazložitvijo, da je to polje kar zavest sama. (Vir: http://www.peterrussell.com/index2.php)

Sicer nam pa ne glede na vse ravno krščanska Biblija ponuja najbolj neposredno potrditev, da je teorija o osnovnem stanju pravilna. Poglejmo.
Prvi verz iz Janezovega evangelija iz nove zaveze Biblije se glasi (v originalu):

Ἐν ἀρχῇ ἦν ὁ λόγος, καὶ ὁ λόγος ἦν πρὸς τὸν θεόν, καὶ θεός ἦν ὁ λόγος.

V vse jezike je to prevedeno kot:
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.
Mislim, da tak prevod ni najbolj pravilen. Če po Wikipedii povzamemo opis besede logos dobimo naslednja pojasnila:

Logos (lógos, grško λόγος; množina λόγοι) je filozofski termin, ki ga v slovenščino najpogosteje prevajamo kot razum, um. Pogosto je uporabljen tudi v pomenu beseda, govor.[1] Od tod pogost pomen razlaga, razlog.

Iz opisa je razvidno, da  logos verjetno pomeni nekaj drugega kot “besedo”, vendar je pa, ne glede na to, osnovni pomen stavka precej jasen. Naše stvarstvo ne temelji na snovni, fizikalni osnovi, ampak bolj na povedni, prikazani podobi oziroma iluziji. Tak pogled se pa popolnoma sklada s teorijo o osnovnem stanju.

 

Kaj je zavest << Nazaj – Naprej >> Nič, ki ni nič