Misli so najskrivnostnejši del našega zaznavnega sveta. Tako kot mnogo drugih stvari jih sodobna znanost še ne zna pojasniti, zato jih je z njeno pomočjo zelo težko konkretneje obravnavati in opisovati. Že zaradi same narave te spletne strani mi ne preostane nič drugega, kot da se tudi za obravnavanje misli naslonim na teorijo o osnovnem stanju in jih z njeno pomočjo poskušam podrobneje raziskati.

Kot prvo se pojavi vprašanje, od kje misli izvirajo. Sodobna znanost se zelo trudi dokazati teorijo, da misli nastajajo v možganih. Vendar za to do zdaj še ni nobenih dokazov. Indijski jogiji trdijo, da misli spadajo v isto kategorijo kot snovni svet. Po njihovem prepričanju so torej tudi misli iluzija.

Če jih poskušamo pojasniti s teorijo o osnovnem stanju, jih pravzaprav moramo obravnavati tako kot da so, tako kot vse ostalo, tudi misli samo iluzija. Vendar pa za to nimamo nobenih prepričljivih in logičnih dokazov. Pojavi se tudi vprašanje, ali misli same morda ne izhajajo neposredno iz osnovnega stanja, ali morda tudi same niso del zavesti in ali ne tvorijo neposredno zavesti oziroma našega manifestiranega sveta. Že na začetku sem se poigraval z idejo, da obstajajo izredno majhni delci, ki so gradniki misli – mislini, in da so tudi ti temeljni gradniki osnovnega stanja. Če je res tako, potem vse izvira iz njih, tudi zavest. Mislinov si seveda ne moremo predstavljati kot snovne delce niti kot delce brez mase, kakršni so npr. fotoni, gluoni ali gravitoni. Misline bi si torej v tem primeru morali predstavljati kot osnovno stanje samo, torej kot potencial ali polje, ki je sposobno ustvariti vse, tudi iluzijo našega manifestiranega sveta, vključno z našo zavestjo.

Ob trenutnem poznavanju osnovnega stanja, se vse to zdi, skoraj kot fantazijsko razmišljanje, ki po vsej verjetnosti ne drži. Da pa le nebi, pri raziskovanju vplivov in pomena, ki jih imajo misli na kreacijo, ki jo predstavlja naš manifestirani svet, ostali v slepi ulici, je tudi o tem smiselno za osnovo postaviti teorijo, jo podrobneje obdelati, ter na osnovi te obdelave sprejeti ali pa ovreči. Ta teorija je naslednja:

Osnovno stanje je singularnost, ki predstavlja potencial za nastajanje vsega. Zato je v njem tudi zajeto vse: misli, zavest, informacijska ali akaša polja, naša manifestirana realnost in še cel kup stvari, ki jih še ne moremo dojeti. Vse navedeno so samo tisti deli osnovnega stanja, ki jih mi lahko zaznavamo ter delno dojemamo in ki vplivajo na nas. Zavest je tista, ki je glavni razlog za naš obstoj, misli pa so tiste, zaradi katerih delujemo. Ideje in zamisli o našem manifestiranem svetu izvirajo iz informacijskih polj. Vse to predstavlja nekakšno zmes, iz katere izvira naš svet. Vendar smo od osnovnega stanja še vedno oddvojeni. In ravno ta oddvojenost daje smisel našemu obstoju, ki ne bi bil potreben, če nebi bilo ideje, da je v kaosu osnovnega stanja potrebna orientacija, ki jo predstavlja opredmetenje našega sveta. To opredmetenje predstavljamo mi, vendar smo od osnovnega stanja ločeni z nekakšnimi filtri, ki jih predstavljata zavest in um. Prek misli je našim možganom sicer omogočena povezava z osnovnim stanjem, vendar jim prej omenjeni filtri preprečujejo neposreden stik z njim in tako na nek način uokvirjajo naša življenja.

Možgani so torej samo naprava, ki nam omogoča neposreden stik z osnovnim stanjem. Možgane krmili in z njimi upravlja um, ki izvira iz zavesti. Prek njega nas zavest vodi in upravlja z nami ter tako tudi sama komunicira z manifestiranim svetom. Naloga uma je, da misli prilagaja stopnji naše denzitete in našim sposobnostim. Hierarhično jih razvršča v razrede, ki varirajo od enostavnih oblik (teles) do občutkov. Prilagaja jih našim izkušnjam ter spoznanjem in jih z njimi usklajuje. Možgani imajo vlogo vmesnika, s katerim um manipulira z našimi telesi, in prenosnika zaznav iz okolice nanj.

Če to strnem. Možgani sprejemajo določene signale iz osnovnega stanja in jih pretvarjajo tako, da jih mi lahko zaznavamo kot misli. Po drugi strani pa iz našega zaznavnega sveta dobivajo razne informacije in jih posredujejo nazaj v osnovno stanje. Tako sklepanje nas pripelje do zaključka, da je izvor misli lahko zavest, ki prek naših možganov sprejema tudi povratne informacije o našem dojemanju in naših odzivih na iluzijo sveta, ki jo tvori, in na osnovi teh zopet prek filtra, ki ga predstavlja um, tvori naše nove odzive na ta svet. Z izbiro signalov, ki nam jih posreduje, pa ga tudi po svoje prilagaja in oblikuje.

Glede izvora misli lahko torej po analogiji iz kvantne mehanike sklepamo, da lahko podobno kot delci snovi, ki nastajajo iz nedefiniranih kvantnih valovanj gradnikov osnovnega stanja, tudi misli nastajajo s prepletanjem in valovanjem teh gradnikov. Pogoj je, da jih vzpodbudimo z našim delovanjem ali zanimanjem. Za tvorjenje misli je verjetno dovolj, da naletimo na nek dogodek, ki se prek možganov prenese do zavesti, in že se nam v zvezi s njim začenjajo iz prepletanj gradnikov v osnovnem stanju porajati misli.

S tem smo že pravzaprav nehote odkrili nekaj pomembnega. To je, da snov ne nastane tako, da si jo zamislimo, saj misli nastajajo na enak način kot snov in je oboje prvobitno. S tem se tudi porušijo vsi miti o moči misli in o tem, kaj vse lahko z močjo misli naredimo. Teza, da si moramo samo nekaj zamisliti in že se nam bo to zgodilo, torej ne drži. Iz istega razloga tudi ni mogoče z močjo misli pojasniti raznih parapsiholoških pojavov, kot so prenos misli, videnja, premikanja predmetov, zdravljenja na daljavo in podobno. Očitno je, da so za to potrebne neke druge sposobnosti, ki jih nekateri že obvladajo, drugi pa jih moramo v sebi šele odkriti.

Pri tem se porodi še zanimivo vprašanje, namreč, kako se sposobnost razmišljanja razvija pri človeku. Ko se rodimo, praktično nič ne razmišljamo. Kolikor je takrat dejavnosti, za katere lahko rečemo, da so plod mišljenja, so te zreducirane na nekaj refleksnih gibov (refleks dihanja, refleks sesanja, refleks oprijema ipd.) in tisto kar je potrebno, da telo, sicer nezavedno, deluje. To se kaže kot delovanje krvnega obtoka, prebave in ostalih potrebnih življenjskih funkcij. Verjetno ne bom preveč v zmoti, če bom predpostavil, da vsa ta dejavnost ni posledica razmišljanja, ampak se dogaja na podlagi nekih čisto drugih impulzov, ki jih prejemajo naši možgani ali kar direktno naše osnovne celice, iz katerih so zgrajena tkiva našega telesa. Delovanje telesa v tem obdobju kaže na veliko verjetnost, da take neznane povezave med nami in našim duhom ali zavestjo ali kar osnovnim stanjem zares obstajajo. Zaporedje dogajanj pri razvoju človeka kaže na to, da je že od naše zasnove odvisno, kako se bo telo razvijalo. Morda so informacije o tem zapisane v naših genih ali pa lahko telo prek genov dostopa do njih. Zavedati se moramo, da so vsi naši spomini in vsa naša razmišljanja ves čas del osnovnega stanja in so za vedno shranjeni v njem. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, ali je iluzija našega življenja nekaj, kar zvezno poteka v času, ali pa se vedno na novo vzpostavi, ko se zjutraj zbudimo.

Stvarstvo si lahko predstavljamo kot pajčolan, ki ga tvorijo vrtinci in prepleti gradnikov osnovnega stanja. Iz njih je spletena naša zavest, ki ima moč, da s pomočjo teh gradnikov tvori naš manifestirani svet, katerega del so tudi misli. Ob tem nam zavest omogoča, da pri tem ustvarjanju vsaj delno z našimi odzivi na ta svet sodelujemo tudi sami in si ga lahko tako tudi nekoliko prilagajamo po lastni volji in presoji. Naši možgani igrajo pri tem samo vlogo posrednika med nami in osnovnim stanjem. Ker pa se prek njih dogajajo vsi odzivi našega telesa na zunanje dogodke, jih po vsej verjetnosti zmotno štejemo za osnovno orodje, ki je sposobno z mislimi manipulirati in jih uporabljati za delovanje naših teles.

Ta predpostavljena teza o pomenu in lastnostih misli lahko drži, lahko pa tudi ne. Ker več ljudi več ve, sem za analizo pomena misli poskusil zbrati čim več mnenj in ugotovitev, ki jih imajo o mislih še drugi ljudje. Pri tem sem si pomagal s knjigami, članki in objavami na spletu. Naj navedem nekaj strnjenih ugotovitev iz teh virov:

• Misel je neobhodna osnova vsega. Prav ničesar se ne moremo zavedati, spoznati, obravnavati, presojati, tehtati, čutiti, če se o tem ne pojavi misel.
• Misli upravljajo naša življenja, gradijo našo osebnost, oblikujejo naš karakter in našo usodo, zato so največja sila na Zemlji.
• Miselni proces ustvari predstave.
• Svet se oblikuje na osnovi naših predstav, ki izvirajo iz misli, in je zato odsev duhovnega doživljanja.
• Misli, ki vzniknejo iz našega uma, prebudijo vibracije, ki potujejo v vseh smereh, praktično brezčasno in brez vseh omejitev.
• Energija sledi misli in ustvari materijo.
• Razmišljamo v besedah, zato sta beseda in misel neločljivi.
• Miselni procesi potekajo zunaj fizičnega telesa.
• Človeški um deluje neodvisno od možganov. Sivo snov uporablja kot orodje, prek katerega razodeva misli, podobno kot televizor dekodira elektromagnetne valove iz ozračja ter jih naredi vidne in slišne. Poškodba možganov pomeni, da je naš sprejemni aparat poškodovan.
• Um izkuša zavest prek čutil. Razum razmišlja v okviru idej in pojmov, išče razlage, razlike, domneva, primerja, sklepa in se ukvarja z nasprotji.
• Um je sestavljen iz misli in predstavlja mejo med osnovnim stanjem. Če ne bi bilo uma, bi se zlili z osnovnim stanjem.
• Zavest je zmes misli. Vse misli so povezane in to predstavlja kolektivno zavest.
• Svojo usodo lahko spreminjamo s svojim razmišljanjem, zato smo njeni gospodarji in v nas so skrite vse energije, moči ter sposobnosti.

Vsa ta razmišljanja, čeprav so si nekatera nasprotujoča, na določen način vseeno potrjujejo na začetku podano tezo. Zato bom v nadaljevanju misli obravnaval, kot da izhajajo iz naše zavesti in predstavljajo pomemben del iluzije našega zaznavnega sveta. Zavest, um, telo in manifestirana realnost so prikazi skupnega enega.

Zavest tvori naš manifestirani svet. Pri tem se ravna po nekaterih principih, ki se vsaj v obdobju naših življenj ne spreminjajo. Zavest predmeti samo sebe prek nas in naših zaznav, torej preko naše manifestirane realnosti. Misli niso naše in zato z njimi ne moremo vplivati na zavest. Lahko pa nanjo vplivamo s svojimi dejanji, ki so odraz naših prepričanj, dojemanj ter želja in jih lahko udejanjamo s svojo voljo. Zato je tudi naša prihodnost vsaj v določeni meri odraz naših prepričanj in dejanj. Njihov vpliv na prihodnost pa je omejen s principi, ki jih določa zavest, in z vplivi zavesti na to, katere misli nam bo omogočila.

Misli ne tvorijo naše realnosti. Našo realnost tvori naša zavest in zato z mislimi nanjo ne moremo vplivati. Sami torej ne moremo tvoriti naše realnosti, čeprav naša realnost dejansko izvira iz nas. Delno lahko vplivamo samo na naša življenja, vendar ne tako, da bi si jih lahko zamislili drugače, kot potekajo.

Telepatija, telekineza, zdravljenje, spreminjanje dogodkov ipd. so posebne sposobnosti in niso povezane z mislimi. Zato ne moremo sprožiti nekega dogodka zgolj tako, da si ga zamislimo, niti ne moremo ničesar spremeniti s tem, da si to drugače zamislimo. Vse naštete sposobnosti so verjetno skrite v vsakem človeku, vendar si jih vsi ne znamo obuditi.

Pozitivno razmišljanje je v redu. Njegova prednost je v tem, da zmanjšuje stres, ki je eden od glavnih povzročiteljev bolezni. Z njim si zato lahko izboljšamo zdravje in s tem svojo prihodnost, ne moremo pa z njim vplivati na druge dogodke, kot so npr. materialno stanje, vreme, napredovanja in podobno. Za spreminjanje teh so potrebne druge sposobnosti, ki jih nimamo.

Misli so najpomembnejše sredstvo zavesti pri tvorjenju iluzije našega sveta. Težko je reči, ali si prej zamislimo ali prej zaznamo dogodek ali obliko v našem zaznavnem svetu. Možno je, da nam vse naše zaznave v nas prenaša zavest in se jih zavemo šele potem, ko se že opredmetijo v naših možganih. Če je res tako, potem misli v bistvu res gradijo naš svet, le da mi na to nimamo nobenega vpliva.

Misli so za naše življenje izredno pomembne. Na žalost ali na srečo jih še ne znamo zaznavati, podobno kot druge snovne delce. Mogoče nam bo to nekoč uspelo. Tudi naši predniki niso znali zaznavati raznih sevanj, čeprav so lahko na lastni koži občutili njihove vplive, npr. ko jih je ožgalo sonce. Sedaj lahko sončno in druga sevanja zaznavamo in merimo z inštrumenti in morda nam bo nekoč uspelo na tak način meriti in zaznavati tudi misli. Do takrat pa je edini način za zaznavanje misli (razen naših lastnih) zaznavanje možganskih tokov v možganih, ki jih misli ali signali iz osnovnega stanja sprožajo.

Za konec pa še nekaj besed o teoriji, da lahko sami z našimi mislimi in željami vplivamo na naš manifestirani svet.

Navadna želja ali misel ni dovolj, da bi z njo lahko spremenili potek dogodkov ali kako drugače vplivali na naša življenja. Na splošno stvarstvo ne deluje tako. Načeloma velja, da smo stvarstvu prepuščeni in če se bo samo odločilo za nekaj, nam bo to sporočilo tako, da bomo to zaznali kot popolno prepričanje o tem, da se nam bo to tudi zgodilo.

Obstajajo pa tudi dogodki in pojavi, ki potrjujejo, da obstajajo nekateri ljudje, ki imajo sposobnost vplivati na stvarstvo. Ta njihova sposobnost pa temelji na absolutnem prepričanju v nekaj in popolni odsotnosti vsakega dvoma, da bodo to tudi dosegli. Nekateri od teh pojavov so opisani v poglavjih “Moč prepričanja” (Moč prepričanja) in “Učinek maskote ali talismana” (Učinek maskote ali talismana).

Ne vemo pa ali take sposobnost res temeljijo na njihovem absolutnem prepričanju ali pa so samo posledica tega, da se je stvarstvo odločilo, da bodo nekaj dosegli in jim to vgradilo v podzavest.

Načeloma pa v vsakdanji realnosti pa še vedno velja, da ne bo nič tako, kot si mi mislimo ali želimo, da bo, temveč bo vse tako, kot si je stvarstvo zamislilo, da naj si mislimo ali želimo, da bo.

 

Osnovno stanje, zavest in naš manifestirani svet << nazaj – naprej >> Moč prepričanja