Osnovni smisel opredmetenja zavesti je, da iz kaotičnega osnovnega stanja ustvarja red, ki ga ponazarja naš manifestirani svet. To je seveda v popolnem nasprotju z zakonom o entropiji, ki pravi, da vsi naravni sistemi težijo k neredu.  Naš manifestirani svet je neposreden dokaz, da mora vsaj na nivoju osnovnega stanja negantropija (negativna entropija) nujno obstajati, da lahko zavest z njeno pomočjo iz kaosa ustvarja red. In ustvarjanje reda je, kot kaže, tudi osnovni princip zavesti.

Seveda pa mora red na nečem temeljiti in zato je zavest za naš manifestirani svet določila celo vrsto pravil. Nekatera od njih so nam zelo dobro poznana. To so na primer vsi fizikalni, kemijski in biološki zakoni, ki v ozkih mejah našega zaznavnega sveta dobro delujejo in jih lahko v vsakdanjem življenju tudi s pridom uporabljamo. Posebno poglavje predstavljajo pri tem matematični zakoni, ki nam omogočajo izračunavanje interakcij med raznimi pravili, ki jih postavlja zavest.

Pri iluziji manifestiranega sveta, ki jo tvori naša zavest, pa še vedno obstaja veliko število raznih nerazložljivih pojavov, ki jih naša znanost nikakor ne zna razložiti in povezati z nam že dobro znanimi pravili. Tak razvpit  primer je recimo gravitacija. Z vsemi fizikalnimi zakoni je skregano tudi spoznanje, da se vesolje širi neenakomerno hitro. Nihanja v hitrosti širjenja vesolja sicer zaznavamo, vendar jih ne znamo razložiti z znanimi pravili in ne vemo, kaj jih povzroča. Obstaja pa tudi še veliko drugih primerov, pri katerih bi se lahko začeli celo spraševati, ali ima naša zavest res vse pod nadzorom.

Tako za vsa uveljavljena pravila, ki jih imenujemo kar zakoni narave, ne moremo več trditi, da zares držijo. Najnovejša odkritja iz mehanskega sveta, ki se naslanjajo na vedno natančnejše meritve, razkrivajo, da nepredvidljivost in nezanesljivost, ki smo ju doslej poznali iz kvantne fizike, veljata tudi pri pojavih, ki so jih šteli za popolnoma predvidljive. Gre za to, da tudi pri teh pojavih prihaja do sicer majhnih odstopanj od predvidenih parametrov. Ta odstopanja, ki so se vedno pojavljala pri rezultatih poskusov, so zavestno zanemarjali in jih šteli za napake pri meritvah. Zaradi tega niso zaznali dejstva, da bi, če bi te “napake” upoštevali, opazili, da se predvidljivi sistemi, ki naj bi jih bilo mogoče v celoti pojasniti z Newtonovo fiziko – na primer nihanje nihala ure ali kroženje planetov – dejansko obnašajo precej kaotično in ne  popolnoma predvidljivo, kot so mislili.

Ta nova dejstva kažejo na to, da naše vesolje očitno ni zavezano k spoštovanju strogih zakonov fizike. Fizikalni zakoni delujejo le v določenih mejah, ki dopuščajo samo določeno stopnjo svobode. Kvantna fizika nas uči, da na subatomskem nivoju vzročnost ne obstaja in da je temeljna značilnost narave nedoločenost. In tudi za obravnavanje mehanskih pojavov nastajajo nove teorije, npr. teorija kaosa, ki pravi, da naše vesolje ni niti slučajno deterministično, ampak je ustvarjalno in se stalno razvija. Kaos iz grške mitologije je po tej teoriji priznan kot kozmična sila, ki ustvarja oblike iz praznine, iz niča. Vendar pa teorija kaosa tudi pojasnjuje, da čeprav se morda  na prvi pogled dogodki zdijo popolnoma naključni, so na neki globlji ravni popolnoma urejeni. Primera takih naključnih dogodkov s kaotičnim redom sta naključno kapljanje vode iz pipe in kristalizacija vode, pri kateri nastajajo urejeni kristali ledu, ki pa nimajo predvidljivih oblik. Očitno je, da take dogodke pogojujejo nekateri principi zavesti, ki pa še niso dovolj raziskani.

Po teoriji kaosa si je zavest izbrala štiri  osnovne kozmične atraktorje – točko, cikel, torus in še tuj atraktor, da bi z njihovo pomočjo ustvarjala red. Za našo uporabo lahko te osnovne atraktorje definiramo tudi kot sile narave, ki iz kaosa ustvarjajo red.  Dejstvo pri tem pa je, da ti osnovni kozmični atraktorji postavljajo na glavo splošno priznano pravilo vzroka in posledice. Vzročnost temelji na ideji, da mora vsak dogodek imeti svoj vzrok, ki je časovno pred dogodkom.  Vendar pa so po teoriji kaosa vzroki za dogodke atraktorji, nekakšne nevidne sile v brezčasnem prostoru, ki privabljajo  dogodke, da se zgodijo v našem manifestiranem času.

Iz teh novih spoznanj sledi, da lahko za celo vrsto fizikalnih zakonov, ki  opredeljujejo naš zaznavni svet, domnevamo, da niso kar sami po sebi veljavni, temveč se s časom spreminjajo. Iz tega razloga bi bil za njih boljši izraz  “osnovni principi”, tj. lastnosti narave, ki se razvijajo že milijone let in so dosegle že tako popolnost, da so postale pravila o tem, kako sistem trenutno deluje. Na univerzum lahko gledamo kot na sistem velikega števila osnovnih principov, ki se ves čas še razvijajo. Fizikalni zakoni pa so bolj ali manj splošni opisi, kako svet sedaj deluje.

Posvetimo se še nekoliko osnovnim principom, s katerimi zavest kreira naš zaznavni svet.

Osnovno stanje, iz katerega izviramo, ne pozna niti prostora niti časa. Oboje je samo iluzija, ki jo ustvarja zavest. Zavest se torej opredmeti in osvešča prek iluzije, ki predstavlja naš manifestirani svet in  naše življenje. Zavest ustvarja tudi red in stabilnost, zato mora zavest za naš manifestirani svet določati principe, ki zanj veljajo. Na primer, prostor v katerem živimo, ima tri dimenzije, čas teče samo v eno smer. To sta principa, ki veljata za prostor in čas. Nista pa edina.

S časom so zelo povezani časovni cikli, ki so nedvomno eden od pomembnejših principov, ki veljajo za naš manifestirani svet. Vrtenje Zemlje, kroženje Lune okrog Zemlje, kroženje Zemlje okrog Sonca, življenjska doba živih bitij, razpolovne dobe radioaktivnih elementov, nihanje atomskih jeder in še cela vrsta drugih so cikli, ki so povezani z našo zaznavo časa in dejansko opredeljujejo čas. Brez njih se časa ne bi zavedali, saj za čas nimamo nobenega čutila. So pa ti cikli zato tudi meja, ki nas ločuje od brezčasnega osnovnega stanja, torej od našega izvora. Zelo podobno funkcijo ima snov, ki s svojo razporeditvijo določa in omejuje prostor. Brez razporeditve snovnih predmetov tudi prostora ne bi mogli zaznavati. Zato morda sploh ni naključje, da je zavest kot model za zgradbo snovi izbrala platonova telesa, ki so sama po sebi tudi prostorska. Ni še raziskano, zakaj so model za zgradbo elementov ravno platonova telesa, še manj pa je raziskano, kaj je osnova za trajanje ciklov. Naša znanost v zvezi s takimi vprašanji še vedno tava v temi. Morda so na boljši poti k odkrivanju teh skrivnosti razna filozofska gibanja. Budisti na primer trdijo, da je osnova za cikle nihanje, vibracije, in iz tega izpeljejo, da je osnova za celotno zgradbo manifestiranega sveta zvok.

Tudi naša konvencionalna znanost se zelo trudi, da bi pojasnila bistvo našega sveta. Kot smo videli, je svoj višek dosegla s teorijo o superstrunah, ki precej podrobno opisuje interakcije med naravnimi silami, vendar pa niti od daleč ne pojasnjuje vsega. Razlog verjetno leži v tem, da se je že od takrat, ko je Rene Descartes svet razdelil na duhovni in materialni svet, gibala strogo v materialni smeri. Če bomo hoteli razkriti skrivnost vseh povezav med vsemi silami, snovjo in zavestjo, bo po vsej verjetnosti sodobna znanost prisiljena upoštevati tudi duhovnost,  ki je konvencionalna znanost doslej pri razvijanju raznih teorij ni upoštevala.

Še pred Descartesom so se že stari filozofi trudili, da bi spoznali osnovne principe, ki se nanašajo na elementarne stvari. Tako je na primer Platon že pred našim štetjem poznal pomen platonovih teles, za katere so šele kasneje ugotovili, da so njihova geometrija in ugnezdenja enega v drugega osnova za zgradbo elementov – torej snovi. Poznali so števili π (pi) in φ (fi), sumili so, da tudi sveta geometrija predstavlja enega od principov za tvorjenje manifestiranega sveta. Zato nam preučevanje starih odkritij in spoznavanje vzhodnjaških principov lahko precej pomaga pri raziskovanju bistva našega sveta. Predvsem na vzhodu niso zanemarili duhovnih principov, ki veljajo za naš svet in ki nam lahko pojasnijo, kako nastajajo in kako so medsebojno povezane naše misli, ko tvorijo naša čustva, razum in značaj.

Da naš manifestirani svet lahko obstaja in deluje, mora v njem seveda veljati tudi cela vrsta družbenih pravil. Vendar so osnovni principi za njih še nejasni in premalo raziskani. Velikokrat se zdi, da je vse prepuščeno nam samim in naši pameti. Težko je reči, ali je preživetje osnovni princip za tvorjenje družbenih pravil, saj ne vemo kaj je po smrti. Zato je možno, da je osnovni princip obstoj, vendar je to, na kakšen način in kako obstajati, prepuščeno nam samim. Zato si lahko sami krojimo družbena pravila. Hamurabijev zakonik, deset zapovedi in vsi moderni predpisi, ustave in druge listine so rezultat tega.

Tudi naša usoda ni natančno določena, izboljšamo ali poslabšamo si jo lahko na različne načine, npr. s higieno zmanjšamo možnost okužbe in obratno, z učenjem si lahko izboljšamo materialni položaj, s pretiranim popivanjem si lahko uničimo življenje, z zdravljenjem si lahko izboljšamo zdravje ipd.. In to, ta manjša ohlapnost, ki jo zavest dopušča pri družbenih principih, pomeni, da nam je celo dopuščeno nekoliko vplivati na naš manifestirani svet.

Seveda pa nam ni dovoljeno prav veliko. Zavest nam postavlja veliko število omejitev. Nekateri navajajo, da so te omejitve povezane z našo stopnjo razvoja, s tako imenovano denziteto, ki predstavlja stopnjo razvoja v smislu oddaljenosti od združenja z osnovnim stanjem.  Obstajalo naj bi 7 stopenj, denzitet, in človeštvo se nahaja nekje na robu tretje z možnostjo prehoda v četrto. To pomeni, da je do razumevanja vsega pred nami še dolga pot. In če drži, da imamo zares v določeni meri možnost vplivati na manifestirani svet, je vprašanje, do katere stopnje se nam bo sploh uspelo prebiti. Ti principi namreč niso vgrajeni v našo osnovno bit ali dušo, kar pomeni, da zavest sama tvega svoj obstoj. V potrditev tega poznajo v indijski mitologiji pralayo, ki pravzaprav pomeni konec vsega, tako v smislu individualne smrti kot konca sveta, tudi zavesti, in s tem našega manifestiranega sveta. Stari Indijci so se verjetno že takrat zavedali, da naša neracionalna dejanja v povezavi z možnostjo vplivanja na osnovne principe zavesti lahko pomenijo konec vsega.

Nekateri poskusi, ki so jih izvedli novodobni znanstveniki, kažejo, da je dejansko mogoče celo neposredno vplivati na kreacijo, ki se imenuje naš manifestirani svet. Uspelo jim je spremeniti tok dogodkov in celo spremeniti dogodek, ki se je že zgodil!

(Omenjene poskuse so v obdobju od leta 1979 do leta 2007 izvajali na univerzi Princeton v okviru inštituta PEAR.  Ustanovitelj in vodja inštituta je bil znanstvenik Robert g. Jahn. Poskuse so izvajali s pomočjo REG naprave, ki jo je iznašel Helmut Shmidt, ki je tudi sam izvajal poskuse. Dejavnost in poskuse so močno kritizirali znanstveniki s področja konvencionalne znanosti. Očitali so jim pomanjkanje znanstvene rigoroznosti, slabo metodologijo in prikrojevanje statističnih podatkov. Inštitut PEAR so leta 2007 zaprli).

Ne glede na različne odzive na rezultate izvedenih poskusov smo z njimi le dobili nekakšno potrditev, da je mogoče vplivati na našo zavest in s tem na naš manifestirani svet. Obstaja pa še vedno veliko neraziskanih stvari s področja interakcij med našim svetom in osnovnim stanjem. Dejstvo je, da na primer živali (psi) zaznajo prihod določene osebe že takrat, ko se ta šele pripravlja na vrnitev. Ptiči natančno najdejo kraj, kjer bodo prezimili, in to po več tisoč kilometrov dolgi selitveni poti. Ljudje imajo slutnje v zvezi z dogodki, ki se še niso zgodili. Zato bo potrebnih še veliko raziskav, da bomo te dogodke lahko pojasnili, predvsem pa  bo pri teh raziskovanjih treba upoštevati tudi duhovno plat. Otresti se bo treba prepričanja, da mentalni in fizični svet nista povezana. Kot je že znano iz kvantne fizike, nastajajo osnovni delci snovi iz valnih oblik. Ali je morda mogoče, da na enak način nastajajo tudi vse naše zamisli. Če bi bilo mogoče to potrditi, bi dobili neposreden dokaz, da si dejansko vsak sam s svojim vpletanjem v nedefinirano kvantno stanje oziroma v osnovno stanje ustvarja svoj manifestirani svet.

Na koncu pa se še nekoliko poigrajmo z vprašanjem, kaj vse sploh obsega naš manifestirani svet. Kot otrok sem si vedno zamišljal, da imam vesoljsko ladjo, ki je obsegala samo en prostor. Vendar je bila taka, da če si skozi vrata vstopil v drug prostor, se je ta sam ustvaril takoj, ko si vstopil vanj, prejšnji pa je izginil. V ladji si tako imel občutek, da je zelo prostorna, čeprav je obsegala samo en prostor. Ne smemo zanemariti možnosti, da morda tako deluje tudi naša zavest in nam na tak način iz osnovnega stanja  sproti ustvarja iluzijo sveta, ki obsega samo okolje, ki ga zaznavamo s svojimi čutili. Vprašanje je, ali ni morda na drugi strani stene prostora, v katerem se nahajamo, že osnovno stanje.

 

 Lastnosti osnovnega stanja << nazaj – naprej >> Osnovno stanje, zavest in naš manifestirani svet