Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je etika filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo.

Zapletena formulacija. Da bi jo še bolj zapleteno opredelili, se spomnimo  prizora iz prirodoslovnega filma. Film prikazuje že izleglega ptičjega mladiča, ki se na vse mogoče načine trudi, da bi izrinil iz gnezda jajce, v katerem je njegov še nerojeni brat. Na koncu mu to uspe. S tem si zagotovi veliko boljše pogoje za lasten obstoj. To dejanje je bilo naravno, prvinsko in nagonsko. Vprašati se moramo, ali je bilo to potrebno in smiselno, odgovor pa je brez dvoma pozitiven, če so bili pogoji taki, da je bilo na primer premalo hrane za oba. Če pa je bilo hrane dovolj, potem je bilo dejanje nepotrebno in neetično. Živali tega seveda ne vedo in se ravnajo po nagonu, ki jim je prirojen. Ljudje smo drugačni, ker razmišljamo, zato se nam take stvari v ustreznih pogojih ne zdijo primerne; celo več, menimo, da so neetične.

Kako ranljiva so lahko etična načela in kako hitro se lahko izrodijo, je mogoče zelo nazorno prikazati pri družbenem gibanju, ki je imelo na razvoj človeških odnosov zelo velik vpliv, tj. krščanstvu. Prvi splošno znani etični kodeks, ki je opredelil osnovna etična razmerja, je bilo deset zapovedi. Krščanska vera jih je povzela, vendar se jih ni prav dolgo držala. Že zaradi apostolov, ki so krščansko vero širili vsak po svoje, se je izvorno sporočilo krščanstva začelo spreminjati. Sama dejanja rimskokatoliške cerkve pa so lep dokaz za to, da so pravila dobra pravzaprav samo zato, da jih kršimo. Zaradi razkoraka med doktrino, ki jo je pridigala, in tisto, ki jo je uporabljala v vsakdanjem življenju, je rimskokatoliška cerkev izgubila svojo kredibilnost Tako se je bolj kot na moralne nauke morala nasloniti na moč in obvladovanje množic. Zato ima samo izvorno krščanstvo zasluge za prve zametke etičnih načel na zahodni polobli.

Razum, pamet, inteligenca  << Nazaj – Naprej >>  Morala