Človeška življenje obvladujejo poleg nagonov tudi čustva. Čustva so človekovi odzivi na določene dogodke. Ti odzivi so individualne narave. Odvisni so od individualne zaznave dogodka, zato se tudi različni ljudje na različne dogodke čustveno drugače odzivajo. Čustva pa lahko sprožijo tudi kakšne potlačene travme ali kakšni drugi razlogi, ki se nahajajo v nas samih. Čustva nam jemljejo ogromno energije in nam onemogočajo, da bi trezno razmišljali o vsem, kar se dogaja okrog nas.
Po vsej verjetnosti so nam, podobno kot nagoni, tudi nekatera čustva že prirojena, vendar jih večino pridobimo šele kasneje. Največ čustev si pridobimo predvsem od staršev, ko Ti reagirajo na razne življenjske spremembe. Ta proces se začne že takoj po rojstvu. Otrok se uči od staršev, na kakšen čustven način se mora odzvati, ko je ogrožen ali ko se počuti varnega, in vsak od staršev daje otroku tisto, kar ima. Zato ni čisto iz trte izvito reklo, da so otroci slike staršev.
Prevladuje splošno mnenje, da čustev ni dobro tlačiti vase in da jih je bolje izraziti. Ni pa vseeno, kje jih izrazimo in na kakšen način. Z razumom naj bi človek čustva nadzoroval in po potrebi omejeval oziroma prilagajal smiselnim zahtevam. Vprašanje pa je, ali je človeška rasa na splošno dovolj razumna, da bi jih znala krotiti v taki meri, da ji čustva ne bi mogla škodovati. Zato je tudi obvladovanje čustev del ključa, ki nas lahko pelje po pravi poti.
Dejstvo je, da se sami lahko odločimo, ali bomo čustvo pokazali ali ne, saj imamo vse možnosti, da čustva obvladujemo z razumom. Da pa to lahko naredimo, je smiselno vsaj tista čustva, ki so pomembna za medčloveške odnose, podrobneje analizirati. Katera so ta, je težko določiti, zato je tudi vrstni red, po katerem so v nadaljevanju opisana, zgolj naključen.
Pojdi na podpoglavje: Strah
Pojdi na podpoglavje: Pogum
Pojdi na podpoglavje: Ljubezen