Sodobni znanstveniki se trudijo in z velikimi težavami razvijajo teorijo vsega. Teorijo, ki predvideva, da je mogoče s sistemom matematičnih enačb izraziti vse dogajanje v univerzumu. Na poti do odkritja te teorije so razvili več podteorij. Vse temeljijo na ideji, da bi s sistemom enačb opisali medsebojne interakcije štirih osnovnih naravnih sil, ki povezujejo vse delce, ki obstajajo v vesolju. Kako je teorija vsega nastajala in do katere stopnje so jo razvili, sem že opisal, zato bom tukaj podal samo nekaj povzetkov.

Rene Descartes je imel najboljši namen, da bi sodobno znanost ločil od cerkvenih norm, ki so bile v času njegovega življenja v veljavi. Ker pa je znanost v njegovi dobi poznala predvsem snovni svet, je dosegel predvsem to, da so se od takrat naprej mehanska in kemična znanost ter biologija razvijale ločeno od duhovne. Zato tudi v glavah sodobnih znanstvenikov še vedno prevladuje ideja, da vesolje sestavljajo izključno snovni osnovni delci, ki jih med seboj povezujejo osnovne sile. Kaj so zares najmanjši osnovni delci, še ne vemo prav dobro. Iz kvantne fizike vemo, da jih, preden jih zaznamo, ne moremo točno definirati. Pojavijo se šele, ko jih poskušamo zaznati. Na primer tako, da nanje usmerimo snop svetlobe, ki ima določeno valovno dolžino. Ker so delci manjši od valovnih dolžin svetlobe, jih z njeno pomočjo ne moremo točno določiti. Zato lahko samo na podlagi statistične verjetnosti sklepamo, kakšni so. Dolžina svetlobnega vala tako predstavlja samo potencial, da se bodo v njenem okviru lahko pojavili katerikoli delci.

Tudi to, kaj so osnovne sile, nam še ni čisto jasno. Poznamo njihove učinke, ki se kažejo kot interakcije med delci, ne vemo pa, kaj je njihov vzrok. Na osnovi poznanih učinkov je najprej uspelo Jamesu Clarku Maxwellu sestaviti sistem enačb, ki povezujejo električno in magnetno silo in tako opredeljujejo elektromagnetno silo. To je bil prvi uspešni korak pri razvoju teorije vsega. Po dolgotrajnem in mukotrpnem delu je znanstvenikom uspelo sestaviti sisteme enačb, ki povezujejo šibko in močno silo, ki delujeta v jedrih atomov, z elektromagnetno silo, ki atome drži skupaj.  Te enačbe dajejo čisto uporabne rezultate v okviru velikosti delcev, ki jih lahko opazujemo v velikih pospeševalnikih subatomskih delcev, kakršen je na primer tisti v Cernu. Teoretično pa so njihove rešitve še vedno vprašljive in jih ni mogoče potrditi pri vseh delcih, saj še ne obstajajo tako veliki pospeševalniki, ki bi delce lahko razbili na še manjše. Zato kljub potrditvi, da so rešitve teh enačb pravilne in uporabne za delce do poznanih velikosti, še vedno obstaja dvom, da so te rešitve veljavne tudi za manjše delce. Rešitve teh enačb ostajajo vprašljive tudi zato, ker snovni elementi teh enačb vsebujejo tudi člene, ki predstavljajo energijo točkovnih delcev, ki je definirana kot 1/0. To nam pa da neskončno vrednost. Reševanje takih enačb se ne zdi smiselno, vendar je znanstvenikom  uspelo z uporabo veliko matematične telovadbe, uvedbo različnih simetrij v načine reševanja enačb ter uporabo renormalizacije najti tudi rešitve za take enačbe, ki pa jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za dokončne. Renormalizacija namreč pomeni, da je mogoče iz enačb, ki so simetrične, izločiti člene z neskončnimi vrednostmi in na ta način dobiti enačbe, ki so rešljive. To so znanstveniki tudi naredili. Enačbe jim je uspelo rešiti,  so si pa s tem tudi za vedno zaprli pot, da bi s temi enačbami razvili univerzalno teorijo vsega. Namesto da bi raziskovali naprej in poskušali ugotoviti, kaj neskončnost pomeni, so jo preprosto zanemarili. Vendar neskončnost pomeni povezavo z osnovnim stanjem, človekovim umom, mislimi, zavestjo ali pa z Bogom, če tako želite, in ta del so znanstveniki zavestno opustili.

Na takih temeljih je torej nastala teorija, ki se imenuje “velika teorija vsega”.  Zaradi izločenih neskončnih vrednosti velja le za osnovne delce, ki jih lahko zaznavamo, in za vse povezave med temi delci ter poznanimi naravnimi silami. Veliko težavo pri potrditvi te teorije pa predstavlja dejstvo, da na vsem svetu ni nobenega dovolj zmogljivega pospeševalnika in trkalnika delcev, s katerim bi jo bilo mogoče dokazati tudi za najmanjše delce.

Osnovni cilj teorije vsega je povezati vse gradnike vesolja, ki je pri konvencionalni znanosti še vedno omejeno na snovni svet,  katerega tvorijo snovni delci in vse štiri poznane naravne sile (interakcije). Pri treh silah (elektromagnetni ter šibki in močni jedrski sili) jim je to na že opisani način nekako uspelo. Na nerešljivo težavo pa so naleteli, ko so s teorijo poskušali povezati še gravitacijo in njene nosilce gravitone. Velika teorija vsega je zasnovana na upoštevanju snovnih delcev. Čeprav naj bi jih, po nekaterih teorijah, lahko obravnavali tudi kot snovne, so gravitoni točkovni delci z maso 0. Take delce pa so iz enačb izločili z renormalizacijo in to je pomenilo tudi konec upov, da bi na tak način prišli do rešitve. Zato so začeli novo teorijo vsega razvijati na čisto novih izhodiščih in začela je nastajati teorija o superstrunah. Tudi teorijo o superstrunah in njen razvoj sem že opisal, zato bom tukaj podal samo nekaj povzetkov.

Bistvo teorije superstrun je predpostavka, da najmanjši gradniki snovi niso drobceni snovni delci in sile, ki jih združujejo, ampak skoraj neskončno majhne strune, ki vibrirajo in gradijo snov na podlagi teh vibracij in interakcij med temi vibracijami. Zanimivo je, da se to ujema z nekaterimi starimi filozofijami in znanji, ki tudi predvidevajo, da so temelj vsega zaznavnega sveta valovanja.

Podobno kot lahko s poznavanjem zakonitosti pri vibracijah strun glasbenih inštrumentov tvorimo celo paleto zvokov, ki jih ti inštrumenti lahko proizvedejo, in celo predvidimo nove, naj bi tudi s preučevanjem zakonitosti pri preučevanju strun kot gradnikov snovi predvideli lastnosti delcev, ki jih vibracije določajo, in posledično lastnosti celotnega univerzuma.

Vseh sistemov enačb, ki predstavljajo teorijo strun, s sedanjimi zmogljivostmi računalnikov še ni mogoče izračunati. Tudi drugače še ne bi bilo mogoče teorije dokazati, iz istega razloga kot pri drugih teorijah, namreč zato, ker na vsem svetu ni nobenega dovolj zmogljivega pospeševalnika in trkalnika delcev, s katerim bi bilo mogoče dokazati vse najmanjše delce, ki jih teorija predvideva.

Navkljub temu pa je teorija strun zelo zanimiva in napredna, saj nam ponuja popolnoma nova izhodišča za povezovanje osnovnih delcev in sil. Vendar pa je ideja, da bo z njo mogoče opisati res vse, vsekakor zelo smela. Tudi teorija strun se namreč ukvarja predvsem z vprašanjem, kako nastaja snov, in z vsemi povezavami med snovjo in poznanimi naravnimi silami,  torej predvsem s tem, kaj tvori univerzum in kaj ga drži skupaj.

To, kar je v teoriji izpuščeno, pa so človekov um, misli in univerzalna zavest. V teoriji strun je zavest pravzaprav samo omenjena, in to pri kvantni mehaniki, ki predstavlja tudi enega od temeljev za razvoj teorije o superstrunah. Kot sem že omenil, so znanstveniki, ki se s kvantno mehaniko ukvarjajo, odkrili, da lahko nastanek snovnih delcev predvidimo na osnovi valovanj, ki ne nosijo nobenih znakov, kaj bo iz njih nastalo. Zaradi predolgih valovnih dolžin na ta način tistih valovanj, ki so za nas zanimiva za opazovanje osnovnih delcev, sploh ne moremo določiti. Če jih z namenom, da bi jih videli, osvetlimo s svetlobo z večjo valovno dolžino in manjšo energijo, ugotovimo, da so manjši od valovne dolžine svetlobe in zato ne vemo, kje so. Če pa jih osvetlimo s svetlobo z manjšo valovno dolžino, ima ta preveč energije in vpliva na te delce tako, da zopet ne vemo, kakšno je njihovo dejansko stanje. Delce lahko torej definiramo samo kot neko statistično verjetnost v okviru svetlobnega vala. To pa očitno lahko zaznajo tudi naša čutila in jih v možganih pretvorijo v nekaj, kar si sami zamislimo, da naj bi bilo. Zaznavanje delcev je torej nujno povezano z vključitvijo naše zavesti v ta proces. Vendar pa teorija o superstrunah ne podaja nobene povezave med zavestjo in nastankom delcev.

Tukaj se seveda takoj pojavi vprašanje, ali je mogoče, da tudi naše misli predstavljajo samo nedefinirano valovanje, iz katerega lahko samo naši možgani s pomočjo zavesti razberejo nek smisel. V tem primeru si lahko podobno kot za snov in sile predstavljamo, da so tudi misli in zavest povezave z medsebojnimi interakcijami ter zato tudi z osnovnimi silami, ki povezujejo osnovne delce in mase v vesolju. Če bi v teorijo o superstrunah uvedli še strune, ki bi predstavljale misli in interakcije med njimi ter ostalimi strunami,  bi to morda lahko pomenilo osnovo za razvoj teorije vsega, ki bi res zajela vse.

Priznam, da nimam niti najmanjše ideje o tem, kakšne naj bi bile vibracije, ki predstavljajo misli, še manj mi je jasno, kako iz tega izpeljati sisteme matematičnih enačb, ki bi utegnile dati otipljive rezultate. Zato bom take izpeljave še naprej prepuščal znanstvenikom. Je pa raziskovanje tega, kako deluje univerzum oziroma naš zaznavni svet, nedvomno mogoče samo na tak način, da vanj vključimo tudi duhovni del, poizkusimo čim bolj razčleniti pravila, na temelju katerih je povezan s snovnim stanjem, in upati, da nas bo to pripeljalo tudi do osnovnih enačb, ki opredeljujejo izvor in delovanje univerzuma.

Muči pa me še eno vprašanje. Kakšne rezultate bi dobili, če bi namesto enačb za nihanje posameznih strun njihova nihanja opisali kot informacijo, tako da bi jih definirali z 0 in 1 ter posameznimi sklopi ničel in enic, kot je to pri računalnikih. S tem osnove stvarstva ne bi več predstavljale strune, ampak z biti zapisana informacija, kar bi tudi bilo v skladu z nekaterimi teorijami o izvoru stvarstva.

Poglejte, kako so razvijali teorijo vsega: Razvoj teorije vsega

Osnovno stanje in klasična znanost << Nazaj – Naprej >>  O prostoru in času