Kot otroci smo se učili pesmico, ki je imela naslednji refren:

Lovec volka,
volk lisico,
lisica zajca,
zajec mačko,
mačka miško,
miš pšenico
pod goro, pod to goro zeleno.

Refren pesmi v vsej svoji preprostosti precej natančno opredeljuje odnose na svetu.

Vsa višje razvita bitja na svetu živijo od tega, da se prehranjujejo z nižje razvitimi, jih izkoriščajo in uničujejo. Samo rastline lahko mrtve snovi uporabljajo kot hrano. In na vrhu te prehrambne verige je človek.

Samo malo bolj natančno se moramo ozreti okoli sebe in že nam je jasno, da svet ni tak, kot si ga želimo, ampak je čisto navadno bojišče, na katerem se pravzaprav vsi proti vsem borijo za svoje interese in goli obstoj. Žal je to osnovni odnos, ki omogoča življenje. In ker ta svet tak pač je, je za nižje razvita bitja prvinski nagon po preživetju žal edino zagotovilo, da se bo na tem bojišču njihova vrsta obdržala. Svet je bil tak ustvarjen ali pa je tak postal, zato nima nobenega smisla preveč moralizirati, ali je to prav ali ne. Kar nas mora skrbeti, je vprašanje, do katere mere in s kakšnimi pravili lahko ta boj poteka, da se ne bo borba za obstanek spremenila v pogubo, katere končna posledica bi lahko bila uničenje živega sveta.

Ljudje imamo srečo oziroma nesrečo, da smo obdarjeni z razumom, ki ga lahko uporabimo zato, da smo v borbi za preživetje čim bolj uspešni, ali pa zato, da se v tej borbi izognemo vsaj tistemu delu, ki poteka med nami samimi. Na žalost lahko samo ugotovim, da smo vse doslej razum uporabljali za preboj na vrh vseh življenjskih vrst in njihovo podreditev, zdaj pa ga v glavnem uporabljamo za borbo po prevladi med seboj.

Ta boj nas razdvaja in med nami vzbuja sovražnost. Spodbuja individualizem, saj nikogar ne zanima splošno dobro ampak samo lastna zmaga. Zato tudi ni mogoče predvidevati, da se bo nekoč uveljavilo načelo, da bi dve združljivi lastnosti dveh ljudi delovali v splošno korist. Vsak bo svojo idejo raje uporabil sam zase in se poskušal izkazati in prebiti na vrh. Nekdo je zelo odprt in komunikativen, vendar brez koristnih idej. Če bi jih imel, bi jih zlahka uveljavil. Drugi ima ideje, ki jih ne zna uveljaviti. Vendar skupaj ne moreta združiti svojih koristnih lastnosti, ker sta prevelika individualista in vsak vleče na svojo stran, ne pa v skupno korist.

Za človeštvo je tako stanje popolnoma neproduktivno in ne pelje v nobeno pametno smer. Dokler se ne bomo začeli zavedali, da smo enotna skupnost in moramo zato imeti enotne cilje, bo naše življenje borba, polna nasilja, nepravičnosti, krivic, neenakosti in gorja.

Kaj je pred nami << Nazaj – Naprej >> Značilnosti ljudi