Po Wikipediji z moralo ali moralnostjo označujemo obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do sebe.
Boj, ki ga bijejo živa bitja za obstanek, je tak, da za doseganje svojega cilja ne izbira nobenih sredstev. Evolucijsko gledano za nas to sploh ni sporno, morda je sporno samo z moralnega vidika. Vendar, kaj morala ljudem sploh pomeni?
Ali je golota stvar morale? Po vsej verjetnosti ne. Golota sama nikoli ni bila sporna. V krajih, kjer je podnebje dovolj toplo, so ljudje živeli goli in to ni nikogar motilo. V oblačenje so jih tako rekoč prisilili razni misijonarji iz “bolj razvitih” krajev. S tem, da so goloto ožigosali za nemoralno, so pravzaprav samo dokazovali svojo moč in moč vere ter tako tudi uveljavljali svojo nadvlado.
Ko so goloto opredelili kot eno od meril za določanje moralnosti, so pojem morale zreducirali do absurda, kot so si ga pravzaprav želeli tisti, ki so z njegovo pomočjo manipulirali s soljudmi. In ravno zato, ker jim je uspelo uveljaviti svojo voljo in moč, golota, čeprav brez prave potrebe, še vedno velja za nemoralno.
Biti moralen se šteje za eno najvišjih vrednot človeštva. In ko je enkrat to zreducirano na nivo golote, lahko z moralo več ali manj “po svoje” manipulirajo vsi po vrsti. Razumljivo je, da je neetično goloto izrabljati za spodbujanje čustev in nagibov, ki največkrat služijo v komercialne namene. Vendar je to mogoče prav zato, ker je golota postala nemoralna, tako rekoč prepovedana s strani nekaterih inštitucij. S tem je postala neke vrste tabu.
Kaj se torej dogaja z moralo? Golota je kar na enkrat postala sporna, določene stvari in principi, ki so nekoč šteli za moralno nesprejemljive ali celo za kriminalne, pa zdaj na primer v politiki ali poslovnem svetu veljajo za povsem sprejemljive. In tiste ljudi, ki to uporabljajo, štejemo za spretnejše in bolj pretkane, to pa samo zato, ker so zaradi svojih nemoralnih dejanj in brezobzirnosti posledično tudi uspešnejši. Kar naenkrat, ne da bi se dobro zavedli, živimo v svetu, kjer je čisto normalno, da cilj opravičuje sredstva.
Če je za dosego nekega cilja potrebna vojna, potem sprožimo vojno. Čeprav je vojna nemoralna, se zaradi tega nihče pretirano ne razburja, ampak mirno zaspimo, potem ko smo novico izvedeli pri večernih poročilih. Pogoj je samo ta, da se vojna dogaja daleč od nas.
Prijatelji so dobri, dokler potrebuješ družbo. Ko nastopijo višji interesi v smislu doseganja zastavljenega cilja, se prijateljstvo, če pomeni oviro na poti k temu cilju, neusmiljeno potepta. Sistem je pač tak, da priznava vse to, in če se temu ne prilagodiš, žal tudi nič ne dosežeš.
Zato nasilni in tisti, ki bi za denar naredili vse, zmagujejo. Pojavlja se dilema, zakaj se jim ne bi pridružili? Upajmo, da je vsaj večini nekje globoko v podzavesti jasno, da to ne pelje v pravo smer, saj je Zemlja preveč revna za vse. In če bomo tako živeli naprej, nam ostaja samo večni boj za dobrine. Boj, ki se razvije v vojno in splošno pomanjkanje ali celo uničenje. Vendar je ideja, da bi se pridružili trenutnim zmagovalcem, še vedno vabljiva in nikjer ni nobenega zgleda, ki bi nazorno nakazoval, da je napačna.
Posledica vsega tega je, da več dosežejo tisti, ki se na medsebojne odnose in moralo požvižgajo in gredo na poti do svojega cilja mirno prek tega. So uspešnejši in posledično tudi potencialni voditelji ter kot taki gibalo razvoja družbe. in to je še dodaten dokaz, da sta glavni gibali razvoja te družbe postali nesramnost in nemoralnost. Samo dejstvo, da družba taka dejanja priznava in da so v nekaterih krogih ta dejanja celo vsega spoštovanja vredna, kaže na njeno globoko moralno razkrojenost.
Napačno je taka dejanja opravičevati s tem, da to tako ali tako vsi delajo. Dejstvo pa je, da razni diktatorji in osebe, kot je bil npr. Hitler, nikakor ne bi mogli uspeti in priti na oblast, če bi v družbi prevladovala normalna moralna načela. Ker pa temu ni tako, lahko taki ljudje tudi zdaj z lahkoto pridobijo dovolj častihlepnežev brez morale, ki jih potem imenujejo za svoje pribočnike in z njihovo pomočjo dosežejo vse, kar si želijo.
Najbolj zanimivo je, da so si pravico za pojasnjevanje, kaj je moralno, ali za postavljanje meril glede moralnosti vedno lastili ljudje, ki so bili sami precej nemoralni. Zanimivo je tudi to, da so jim ne glede na vse ljudje vedno verjeli. To pa po svoje tudi nakazuje na veliko mentalno krizo, v kateri se je znašlo človeštvo.
In če se zopet vrnemo k goloti, vidimo, da so se naši pogledi na moralnost izrodili zato, ker nikakor ne moremo zbrati dovolj zdravega razuma, da bi spregledali, da je vsiljevanje takih pogledov pravzaprav čisto navadno nasilje nad nami. To je mogoče samo zato, ker se je zaradi udinjanja udobju in željam, ki že prehajajo v pohlep, naša presoja o tem, kaj je prav in kaj narobe, popolnoma izrodila.