O tem, da je vid samo iluzija, sem že pisal. Mi je pa ob prebiranju članka ge. Ane Marije Volšek in več odmevov na ta članek, ki so bili objavljeni v Sobotni prilogi Dela, prišlo na misel še nekaj stvari v zvezi z našimi čutili in našimi odzivi na zaznave naših čutil.
Ko se svetloba odbije od nekega telesa in potuje do našega očesa, potrebuje nekaj časa. Zato sveta, ki nas obdaja, sploh ne vidimo v realnem času, ampak takega, kot je bil takrat, ko je odbita svetloba odpotovala na pot proti našim očem. Naš vid zaznava torej izključno samo preteklost. Bližnje predmete zaznavamo v bližnji preteklosti, bolj oddaljene pa v daljni preteklosti. Z našim pogledom torej ne zaznavamo dejanskega sveta, ampak bližnjo in bolj oddaljeno zgodovino.
Enako je z zvokom. Sirene, ki tuli in oznanja, da je ura dvanajst, ne smemo jemati resno, saj nam dejansko oznanja, da je ura bila dvanajst takrat, ko je zvok od nje začel potovati do naših ušes. Tudi ko pogledamo na uro, vidimo, da je bila dvanajst že takrat, ko je svetloba, ki se je odbila od kazalca, ki je prekril številko dvanajst, odpotovala proti našim očem. Za zvezde, ki so od nas oddaljene več svetlobnih let, ne moremo niti z gotovostjo trditi, ali sploh še obstajajo. In če malo posplošimo, velja to lahko za vse vesolje.
Ko gledamo na nebu letalo, ki se nam približuje, dejansko opazujemo njegovo potovanje skozi čas. Ko je še bolj daleč, ga vidimo v bolj oddaljeni preteklosti, ko pa se nam približa, ga vidimo že v bližnji preteklosti. Zaradi različnih hitrosti svetlobe in zvoka ga vidimo in slišimo istočasno v različnih obdobjih zgodovine.
Ga. Ana Marija Volšek je opozorila, da tudi pospešene fizikalne delce vidimo še po njihovem razpadnem času. Torej jih vidimo, ko jih sploh ni več. Zato se lahko čisto resno vprašamo, kaj sploh vidimo in slišimo?

Razne teme v povezavi z osnovnim stanjem << nazaj – naprej >>  Osnovni delci