Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da se slavni in mogočni imperiji niso razvijali vse do danes, ampak so propadali, lahko bi rekli, da ravno takrat, ko so dosegli vrhunec. To se je zgodilo Mezopotamcem, Egipčanom, Rimljanom, Aztekom, kitajskemu cesarskemu imperiju, pa tudi močnim državam, kot je bila na primer Nemčija, in še komu drugemu.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Posumimo lahko, da je tudi tam po prvih uspešnih stoletjih prišlo do prevlade elit, ki so prekomerno obogatele in prenehale skrbeti za državo, niso pa nehale skrbeti zase, pa četudi na račun države. Na drugi strani je bilo pa bolj ali manj brezvoljno ljudstvo s povprečnim življenjskim standardom, nemalokrat pa tudi revno. Elite niso znale več vladati in voditi imperija, ljudstvo pa je bilo ravno prav zadovoljno s “kruhom in igrami”, ki so jim jih nudili, ter preveč zaposleno z vzdrževanjem svojega statusa in primitivnega potrošniškega zadovoljstva. V imperiju so si pred tem zatiskali oči. Niso hoteli slišati o tem, da so potrebne spremembe, niti niso imeli dovolj volje, da bi spremembe pravočasno izpeljali. Imperij je bil tako obsojen na hiranje. Njegov propad so večinoma dodatno pospešili kaki zunanji zavojevalci, saj so ga tako oslabljenega z lahkoto zavzeli.

Potem se je začelo na novo. Na začetku z entuziazmom in sposobnimi ljudmi, ki so ustvarili uspešne podlage za nadaljnji razvoj. Kasneje pa se je kot v kakem začaranem krogu zopet vse izrodilo in nov krog se je ponovno žalostno odvrtel.

In kje smo sedaj? Na prvi pogled je danes vse drugače, a če vsaj malo pomislimo, ugotovimo, da je precej podobno. O imperijih ni več mogoče govoriti, saj je tehnični napredek omogočil globalno povezanost in svet kljub temu, da je razdeljen na države, lahko obravnavamo kot povezano celoto.

Imamo bogate elite.  Te imajo v rokah oblast, ki pa je cenjena samo v njihovem ozkem krogu, ogromna večina ljudi jih zaradi tega sovraži. Zato ne vedo, kako naprej. Želijo si ohraniti svoje napihnjeno bogastvo, pri tem pa jih je vedno bolj strah množice preostalih ljudi. Ti so razdvojeni med sladkostmi potrošništva ter borbo za standardom, zato izgubljajo v boju za višjo kakovost življenja. Kaj se dogaja, niti ne poskušajo razumeti.  Pustijo se spreobračati fizično, ekonomsko, psihično in duhovno. Ne upirajo se. Presenetljivo, želijo si celo sodelovati pri tej igri, saj prav hlepijo po gospodarski rasti in tehnološkem napredku. Mami jih individualizem. Zato jim prija skrhanost medčloveških vezi, mlačnost družabnega življenja, vseprisotna konkurenčnost, tekmovalnost in izločanje, saj vsak zase nekje na tihem upa, da mu bo z garanjem, lobiranjem in malo sreče vendarle uspelo. Pri tem pa samo izgubljajo, saj vedno več ljudi že živi v revščini.

Resnih pobud za spremembe ni. Celo tiste, ki se zgodijo, so bolj pot nazaj kot koristne. Na svetu prihaja do resnih finančnih kriz, ki jih povzroča brezkompromisen pohlep po denarju. Nekatere države se zaradi teh kriz znajdejo v zelo slabem položaju. Njihove elite začnejo iskati zunanje sovražnike, na katere bi prenesle nejevoljo ljudstva. S tem se na široko odpira pot za ksenofobijo, ki vodi v skrajnosti, kot je fašizem. Sovraštvo se krepi, kar ima za posledico večjo proizvodnjo orožja in uveljavljanje koncepta premoči kot ključa za rešitev iz krize. Svet se začne diferencirati, saj začnejo z izgovorom, da je to zaradi obrambe, vse države delovati po enakem receptu. Lahko samo še čakamo na iskro, ki bo sprožila nekaj, kar bo imelo usodne posledice za človeško raso in ves svet.

Pa poglejmo, kako se to odraža pri nas Slovencih. Očitno je, da smo kar zadovoljni sami s seboj, z našimi malimi uspehi, in ne razumemo, kaj se dogaja z nami in okoli nas. Zato se tako težko upiramo politični manipulaciji naših lastnih lobijev, predvsem pa lobijev z zahoda.  Smo očiten dokaz za to, da se je politični manipulaciji težko upirati, če nisi dovolj razumen, dovolj močan, nimaš zaupanja vase in nimaš tradicije politične kulture in demokracije. Zato zlahka nasedamo populizmu. To vodi v razdor interesov in se hitro spreminja v medsebojna obračunavanja. Posledica je, da se razbijamo v osamljene posameznike s svojimi travmami, ki jih zdravimo z zmotno predstavo, da smo najboljši in najpametnejši.  Medsebojne vezi se krhajo. Smo vedno bolj neenotni. Namesto da bi nas vodil razum, ki bi vodil v popuščanje in dopuščanje tudi tujih mnenj, demokratičnih principov, ki pogojujejo analizo vseh mnenj, kulturo skupne obravnave teh mnenj ter bi nam dal moč, da se svojemu mnenju odrečemo, če ugotovimo, da je drugačno mnenje  pravilnejše ali  da ga vsaj večina podpira, smo raje trdno zabarikadirani za svojimi okopi in sami.  Tako osamljeni in nemočni smo pa vedno bolj lahek plen raznih interesnih skupin.

Strah pred smrtjo  << Nazaj  –  Naprej >>  Plehkost