Teorija o osnovnem stanju na nek način pojasnjuje naš izvor, in če ji zaupamo, vidimo, da smo samo del zavesti, ki se tudi sama še dopolnjuje in razvija. Delovanje stvarstva temelji izključno na nekih osnovnih principih, nima pa opredeljenega nobenega določenega cilja. Pri tem tudi mi sami ne vemo, ali kdo (oz. nekaj) naše življenje obvladuje, ali pa smo prepuščeni samim sebi? Če smo prepuščeni samim sebi, so naše perspektive za obstoj lahko zelo vprašljive in odvisne od tega, kakšen je naš odnos do osnovnih principov, po katerih deluje stvarstvo in kako uspešni smo pri njihovem razumevanju in obvladovanju. Osnovno stanje nas je obdarilo s čustvi in nagoni, ki nas zaradi svojega bistva silijo v samouničenje. Po drugi strani nas je pa obdarilo tudi z inteligenco, ki nas lahko popelje v racionalno življenje. Naša življenja so boj med čustvi ter nagoni na eni strani ter inteligenco na drugi. Če imamo inteligence dovolj, bo vse v redu, če pa ne, se pa moramo o perspektivi človeštva in morda posledično tudi o perspektivi cele Zemlje resno in globoko zamisliti.

Iz teorije o osnovnem stanju torej sledi nekaj vznemirljivih zaključkov, ki vsi temeljijo na tem, da so izhodišče vsega kaos, nered in naključje, kar ima velik vpliv na fikcijo naših življenj, ki iz tega izvirajo. Ta izhodišča, predvsem pa to, da je vzrok nastanka zavesti in iluzije našega sveta naključnost, nas pripelje do nekaterih pomembnih ugotovitev, ki so za naša življenja odločilne. Te so predvsem, da:

• ni nekega vodila ali cilja, ki bi narekoval razvoj, vesolja, sveta in človeštva v neko določeno smer;
• ni usode, krojimo si jo izključno sami;
• ni kazni za slaba dela in je tudi ne bo, če je ne bomo uvedli sami.

Vse je torej prepuščeno nam samim. Ni nekega višjega vodila ali boga, ki bi nas usmerjal. Naša življenja si lahko krojimo sami in zato se moramo organizirati tako, da bomo zagotovili naš obstoj in čim bolje živeli. Zato si moramo:

• smisel in cilje naših življenj zastaviti sami,
• usodo si moramo krojiti sami,
• kazni za slabo delo ni in je ne bo, uvesti jo moramo sami.

Še najbolj neugodno za nas pri vsem tem pa je, da čeprav se zavest predmeti preko nas oziroma iluzije našega manifestiranega sveta, nima do nas in do tega, kaj bo z nami, nobenega posebnega odnosa. Še slabše, vse kaže, da zavesti zadošča opredmetenje samo. Kako in na kakšen način naj bi se to odražalo pri ljudeh, pa je ne zanima več. Zato ne deluje kot na primer krščanski bog, ki vsaj v teoriji zapoveduje dobroto in ljubezen ter ljudem v tem smislu postavlja zakone oziroma navodila za sobivanje. Zavest nas prepušča samim sebi ter principom, ki izvirajo iz osnovnega stanja in nam dopušča, da si na tej osnovi, sami krojimo svoja življenja. S tem, ko si nas je omislila kot inteligentna bitja, nam je morda naredila medvedjo uslugo. S težavo bi namreč lahko zatrdili, da inteligenco uporabljamo zato, da bi si zagotovili čim kvalitetnejša življenja, ampak bolj zato, da bi zadostili svojim najbolj prvinskim nagonom, kar nas seveda vodi na pot uničenja, ne pa v lepše življenje.

Na svetu je veliko nepojasnjenih stvari in predmetov, kot so na primer piramide, gigantski obeliski, obzidja iz ogromnih in zelo natančno obdelanih kamnov, geoglifi, izkopanine, ter tudi veliko zgodb in teorij, ki kažejo na obstoj davnih in zelo razvitih civilizacij, ki jih ni več. Če za te civilizacije potegnemo vzporednico z našo, pridemo do zelo verjetnega zaključka, da so te uničile same sebe, in to tako popolno, da za njimi ni ostalo skoraj nič. Zavest pri tem ni prizadeta, saj je očitno, da že obstaja nova, naša civilizacija, ki se nezadržno pomika v že uveljavljeni cikel samouničenja.

Teorija o osnovnem stanju naj bi zato pri ljudeh, kakršni pač smo, vzpodbudila spoznanje, da smo popolnoma odvisni le sami od sebe in da ni nobena višja sila ali božanstvo tisto, ki nas vodi. Po tej teoriji ni na nebu nobenega sivolasega moža, ki bi nam dal spisek desetih pravil, ki se jih moramo držati, če nočemo biti kaznovani. Ta pravila si moramo pisati sami in se jih tudi držati, če želimo, da bodo naša življenje znosna. Tudi angeli in demoni ne obstajajo, ni boga in ni hudiča. Obstajajo samo ljudje z večjim ali manjšim občutkom za dobro ali slabo, za pravično in nepravično, in med njimi se bije bitka za prevlado, podobno kot naj bi se bila med angeli in demoni. Zato ni svetlih in temnih sil, od katerih so odvisni naša usoda, pogubljenje ali zveličanje. Vse je odvisno od nas samih in od tega, katera miselnost bo prevladala.

Da bi se izognili napačnemu razumevanju, pa moram pojasniti, da ni namen teorije, da bi zanikala boga, ampak ga poskuša samo bolj logično pojasniti. Nadomešča ga, če želite, z zavestjo, nebesa pa z osnovnim stanjem. Teorija nudi tudi razlage za dogodke, ki jih vera ne more. Predvsem pa nas teorija uči, da se moramo nasloniti sami nase, in zavrača avtoriteto vseh, ki poskušajo v imenu božanstev zmanipulirati ljudi. Namen teorije je tudi ta, da v nas vzbudi zavest, da se moramo ustrezno organizirati, da moramo sami poskrbeti za red, pravico, zaščito in da se moramo usmeriti v sobivanje, ne pa v tekmovalnost, ločevanje in medsebojne boje, predvsem pa ne v boje, ki naj bi zagotovili prevlado nekega boga.

Principi zavesti << nazaj – naprej >> Pomen in lastnosti misli