Ljudje me stalno zbadajo in izzivajo, češ da sem že malo preveč zašel s svojimi idejami. Zato jim moram stalno pojasnjevati in dokazovati določene stvari. V tem poglavju bom zato dokazal, da so naša življenja v bistvu ena sama iluzija.

Kot prvo se pri tem pojavi vprašanje, kako zaznavamo prostor? Ali ga vidimo, ali ga lahko otipamo, ga morda slišimo? Nič od tega. Lahko si domišljamo, da ga vidimo, vendar ga ne. Vidimo predmete. Nekatere bolj blizu, druge bolj daleč, vidimo drevje, hribe, morje in obzorje nekje v daljavi. Ponoči vidimo zvezde, celo nebo z zvezdami in na podlagi vsega tega se nam nekje, morda v možganih, vzbudi iluzija prostora. Dobimo dober občutek, da prostor je, da nas obdaja in da nismo izgubljeni sredi niča. Vendar je resnica ta, da prostora samega še vedno ne zaznavamo z nobenim čutilom in na noben poznan način. Če bi kar naenkrat vsi predmeti iz naše okolice izginili, bi izginil tudi občutek prostora. Kot da bi se znašli v temi brez tal pod nogami. Zaznali ne bi ničesar takega, da bi lahko opredelili prostor. To pomeni, da prostor, ki ga zaznavamo, ni nič drugega kot samo iluzija, ki jo naša zavest gradi na osnovi predmetov, ki jih zaznavamo v naši okolici.

Naslednje vprašanje je, kako zaznavamo čas? Zopet se vprašajmo, če imamo kakšno posebno čutilo za čas. In zopet je odgovor, da ga nimamo. Čas sicer zaznavamo z našimi čutili, vendar samo kot zaporedje nekih dogodkov, ki se dogajajo v prostoru. Sonce redno vzhaja in zahaja, nihalo niha, kazalci na uri se vrtijo v stalno ponavljajočih se krogih, življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. In to je tudi vse, kar zaznavamo, samega časa pa ne. Ko se zjutraj zbudimo in pogledamo v ogledalo, vidimo, da nam je zopet zraslo nekaj kocin na bradi in na podlagi tega sklepamo, da je od včerajšnjega jutra do današnjega dne preteklo nekaj časa. Če nam teh nekaj kocin ne bi zraslo in če Sonce ne bi spet vzšlo, ne bi imeli pojma o tem, da je vmes pretekel določen čas. Na noben drug način kot z opazovanjem sprememb na predmetih v okolici ne moremo sklepati, da čas obstaja. To pa seveda pomeni, da je tudi čas samo iluzija, ki jo naša zavest gradi na osnovi sprememb, ki jih naša čutila zaznavajo v okolici.

Eno od naših najpomembnejših čutil je vid. Kaj pravzaprav vidimo? Ko pogledamo lepotico na plaži, se zgodi naslednje. Od nekega izvora svetlobe prileti do nje foton, ki je delec svetlobe. Od njenega telesa se odbije v naše oko. Očesna leča ga usmeri na določeno mesto na mrežnici. Na mrežnici očesa je cela vrsta senzorjev, ki zaznajo, da je nanje priletel foton. Rezultat je majhen blisk ali informacija, ki jo živci prenesejo v možgane, da ti vedo, da se je to zgodilo. Za tem fotonom jih od lepotice prileti v oko še več in možgani dobijo še več informacij o bliskih, ki so se pojavili na mrežnici. Kaj torej vidimo? Celo serijo informacij, ki nam povedo, da je mrežnica zaznala serijo trkov fotonov. To je seveda zelo daleč od lika lepotice. Fotoni so dobro raziskani in znano je, da so vsi enaki. V oko priletijo z enako hitrostjo in nimajo tudi nobene druge lastnosti, na podlagi katere bi lahko sklepali o izgledu lepotice. Pri tem je sporno tudi to ali se fotoni sploh lahko odbijejo od nečesa. Fotoni so bozoni, torej delci brez mase, in ni povsem jasno, kako se lahko brezmasni delec odbije od nečesa?

Zaradi vseh teh nejasnosti pri teoriji o odboju fotonov pa le še ne smemo obupati. Znanstveniki si še vedno niso na jasnem, ali je svetloba sestavljena iz delcev – fotonov, ali je elektromagnetno valovanje. Če na svetlobo gledamo kot na elektromagnetno valovanje, nam le-ta o lepotici lahko pove veliko več kot fotoni. Od izvora svetlobe tokrat na lepotico priletijo elektromagnetni valovi različnih frekvenc. Barve, v tem primeru barve njene kože ali obleke, če jo ima, imajo to lastnost, da določeno frekvenco svetlobnih valov vpijejo ali odbijejo, ti odbiti deli valovanj pa priletijo v naše oko. Očitno imajo senzorji na roženici sposobnost zaznavanja elektromagnetnih valovanj v enakem razponu, kot so barve. Omejeni frekvenčni razpon je pomemben zato, ker bi v nasprotnem primeru zaznavali tudi elektromagnetne valove z drugimi frekvencami, na primer radijske in televizijske valove, infrardeče valove, tako kot žuželke, in tako dalje. Na žalost teh sposobnosti nimamo in roženica je zaznala samo elektromagnetne valove svetlobe. Na podlagi njihovih frekvenc je lahko tudi določila, kakšne barve predstavljajo. Možgani so torej dobili informacijo, da je v oko priletela cela serija barvnih odtenkov. Če je svetloba sestavljena tako iz fotonov kot iz frekvenc in če roženica lahko oboje zaznava, so možgani dobili podatke, da je v oko poleg fotonov priletelo tudi več elektromagnetnih nihanj. Možgani so dobili tudi podatke, od kje je vse to priletelo, in to je vse. Ali lahko torej možgani na podlagi tega pripravijo sliko, kakšna je lepotica. Zelo težko. Imajo podatek, da je v neki smeri nekaj, ki je sestavljeno iz določenih barvnih odtenkov. To je daleč od oblike in oblin lepotice, saj o oddaljenosti, iz katere so frekvence in fotoni prileteli, nimajo podatkov. In vendar lepotico vidimo z vsemi njenimi oblinami vred. To pa pomeni, da nam je naša zavest iz skopih podatkov, ki smo jih dobili, ustvarila iluzijo čisto konkretne podobe.

Pa poglejmo še sluh. Izvor zvoka, ki je lahko na primer zvočnik, povzroči gibanje zraka. Vsak nihaj membrane stisne zrak ali ga razredči. Zaporedje teh nihajev potuje skozi zrak kot valovanje teh zgoščin in razredčin. Te naletijo na oviro, ki se nahaja v našem ušesu in se imenuje bobnič. Bobnič zaniha v skladu s tem, kako te zgoščine in razredčine priletijo nanj. Nihaj bobniča se preko enostavnega mehanizma prenese na strukturo v ušesu, ki se imenuje polž. Naloga polža je, da udarce na njegovo površino ojača in jih preko tekočine, ki je v njem, prenese na končiče ušesnih živcev. Ti jih potem kot signale prenesejo v možgane. Možgani torej dobijo celo vrsto signalov. Iz hitrosti oziroma zaporedja, kako se pojavljajo, lahko sklepajo na njihovo frekvenco in na podlagi te frekvence na to, da je to zvok, ki je lahko nižji ali višji. To pa je tudi vse. Vemo, da orkester med igranjem proizvaja celo serijo zvočnih frekvenc, in to istočasno. Te različne frekvence, ki so bile ustvarjene v istem času, ne morejo na noben način po zraku potovati ločeno. Potujejo združeno v eno samo frekvenco in tako tudi pridejo v uho. Možgani ne morejo na noben način sklepati, iz katerih frekvenc je bila ta združena frekvenca ustvarjena, pa vseeno lahko razločimo posamezne inštrumente orkestra. Kako je to mogoče? Nič drugače, kot da nam spet priskoči na pomoč zavest, ki iz signala, ki ga ima na razpolago, zgradi iluzijo vseh zvokov orkestra.

Za naše življenje je zelo pomemben otip. Z njim zaznavamo predmete, občutimo, ali so mehki, trdni. Občutimo tla pod nogami, piš vetra, toploto, hlad. Pa poglejmo, kaj zares občutimo. Znano je, da je snov zgrajena iz atomov. Atom, bolje rečeno model atoma v skladu z newtonsko mehaniko, je sestavljen iz jedra in elektronov, ki krožijo okrog njega. Če sedaj naredimo primerjavo velikosti jedra, elektronov in samega atoma na tak način, da nam bo razumljiva, dobimo naslednjo sliko. Če predpostavimo, da ima jedro velikost žogice za tenis, bi okrog njega krožili elektroni, ki bi bili veliki kot frnikule. Krožili pa bi na oddaljenosti približno dveh kilometrov od tenis žogice. Iz tega lahko mirno sklepamo, da je atom pravzaprav skoraj prazen prostor. Zato je tudi snov, ki je sestavljena iz atomov, skoraj prazen prostor. In ko z našo roko, ki je pravzaprav skoraj prazen prostor, posežemo po tej snovi, bi morala v skladu z vsemi fizikalnimi načeli preiti skozi snov, kot da bi prešla skozi meglo. Vendar ni tako. In če po snovi udarimo z veliko hitrostjo oziroma silo, to snov kar krepko občutimo, poleg tega pa ob udarcu začutimo še bolečino. Kako je to mogoče? Vse, kar bi v skladu z vsemi znanimi zakoni fizike morali občutiti, bi bil morda kakšen slučajen trk kakšnega elektrona roke z elektronom snovi. Vse skupaj bi bilo morda videti, kot da smo z roko zamahnili skozi zrak. Mi pa smo, vsej logiki in vsem fizikalnim zakonom navkljub, snov kar krepko občutili. Zaključek ne more biti drugačen kot ta, da smo spet občutili samo iluzijo snovi in ker so bile hitrosti pri srečanju roke in snovi velike, še iluzijo bolečine. Obstaja sicer razlaga, da elektroni krožijo okrog jedra tako, da ustvarjajo lupine. Ker so negativno nabiti, naj bi se ob srečanju odbijali in ta odboj bi mi začutili kot snov. Vendar preprosta logika take razlage ne dopušča. Odbijali bi se namreč tudi elektroni v snovi sami in če to drži, potem snov sploh ne bi mogla obstajati. Zato lahko spet sklepamo samo eno, in to je, da je tudi snov samo iluzija, ki nam jo ustvarja naša zavest.

Za zaključek lahko, tako bolj na splošno, brez vpletanja znanosti, ugotovimo naslednje. Foton je foton, vsak je enak. Ko prileti v naše oko ne vemo ali je rdeč, zelen ali pa morda moder. Zato si barvo preprosto izmislimo. Tako deluje deluje vid, in na podoben način, tudi vsa naša ostala čutila. Zamišljamo si kaj vidimo, čutimo, slišimo, torej zaznavamo. Na ta način si ustvarjamo iluzijo našega zaznavnega sveta.

Da ne bo vsega skupaj na enkrat preveč, bom bolj na koncu teh zapiskov razložil še to, da so tudi naši drugi občutki in celo čustva tudi iluzija. Že zaradi vsega do sedaj zapisanega, se težko izognem ugotovitvi, da so naša življenja čisto navadna iluzija, ki nam jo ustvarja naša zavest. Tiste, ki se bojite umreti, lahko potolažim, da je po tej logiki tudi smrt iluzija. Se pa zato postavlja vprašanje, od kje ta iluzija izvira. To bom pa poskušal pojasniti v nadaljevanju, vendar moram zato, da bo vse skupaj bolj razumljivo, najprej spregovoriti nekaj besed o izvoru vsega.

“Realnost je iluzija, čeprav zelo prepričljiva”

(Albert Einstein)

Uvod v temo osnovno stanje << Nazaj – Naprej >> Skrivnost izvora