O nastanku oziroma izvoru vsega, tj. vesolja, planetov in življenja, na splošno obstaja več teorij, od katerih niti ena ne more podati nobene zares tehtne ali strokovne razlage, kako je nastalo okolje, ki nas obdaja, in življenje. Zato sem se podal v manjšo avanturo in si zamislil še svojo teorijo o tem ter jo poimenoval teorija o osnovnem stanju*.

*Pripomba: Teorija o osnovnem stanju je podrobneje opisana v oddelku “Osnovno stanje”. Zato bom na tem mestu podal samo njen kratek opis. (Glej: Osnovno stanje / Teorija o osnovnem stanju)

Osnovno stanje je neko zamišljeno stanje, ki nam služi zato, da lahko pojasnimo izvor našega stvarstva. Samo zaradi lažjega razumevanja, ga opisujem kot nekakšen nedefiniran prostor, ki obstaja, čeprav to ni. V bistvu predstavlja osnovno stanje v tej teoriji najbolj prvobiten potencial za nastanek vsega. V sklopu osnovnega stanja se poraja zavest, ki tvori iluzijo našega sveta in mi smo samo vmesnik med to iluzijo in zavestjo. S tem smo pa obenem tudi njen del in zato tudi del osnovnega stanja. Iz osnovnega stanja izvirajo vsi principi in pravila po katerih deluje iluzija našega sveta oziroma našega stvarstva. Te principi so nam samo delno poznani, in še to predvsem tisti, ki se nanašajo na snovni svet. Poznamo jih kot fizikalne, kemijske ter biološke zakone. Duhovni svet, ki je pa po vsej verjetnosti glavni temelj za nastajanje iluzije našega sveta, nam je pa precej manj poznan.

Teorija predpostavlja, da je osnovno stanje brezčasno, brezprostorsko in kaotično. Vendar je, poenostavljeno rečeno, polno osnovnih gradnikov, iz katerih lahko nastaja zavest. Le ta si pa zato, da bi se v kaosu osnovnega stanja lahko orientirala, ustvarja osnovna orientirja za orientacijo, to sta prostor in čas. Da dobi še oporo, ustvarja še materijo in s tem ves neživi svet. Ustvarja red in principe, po katerih deluje fizični svet. Da bi poleg orientacije vse to imelo nek smisel, ustvarja tudi življenje in postavlja osnovna pravila zanj. Zavest tako skozi življenje in neživo naravo predmeti samo sebe in opredeljuje svoj smisel.

Zavest z življenjem ustvarja tudi nas – ljudi, ki smo tako preko nje del osnovnega stanja. Zavest je tisto, kar nas vzdržuje in vodi v življenju. Z redom, ki ga vzpostavlja, nam in sebi opredeljuje tudi meje, ki nam služijo za orientacijo, da se v vsem lažje znajdemo. V principu se zavest okolja, ki ga sama ustvarja, zaveda tudi skozi naše zaznave in iz njega, tako dobiva tudi povratne informacije.

Z osnovnim stanjem poenotena zavest ni tista, ki bi vodila in nadzorovala razvoj fikcije, ki ji pravimo naše okolje in naše dojemanje. Pravzaprav take oblike zavesti sploh ni, ampak smo mi sami del te zavesti, ki se stalno dopolnjuje in razvija. Zato tudi življenje ni produkt nekega višjega načrta in se tudi ne ravna po nobenem načrtu, temveč se odvija na podlagi nekega naključno določenega okolja ter principov, ki v njem veljajo in so nastali v osnovnem stanju. To pomeni, da tudi naša usoda ni natančno določena, ampak je samo omejena z nekaterimi mejniki, kot so na primer dolžina življenja, omejitev bivalnega okolja in podobnim.

Kako naše stvarstvo deluje je težko razložiti. Njegovo delovanje bi lahko v osnovnih principih opisali s tem, da deluje zelo podobno kot kakšna računalniška igra. V njej je opredeljeno okolje v katerem se vse dogaja ter vse lastnosti likov, ki v njej nastopajo. V računalniški igri mi vodimo like skozi dogajanje. Za razliko od tega, je v našem stvarstvu to urejeno nekoliko drugače, in sicer tako, da je likom, ki pravzaprav predstavljajo nas – ljudi, dodeljena inteligenca. Z njeno pomočjo, se potem sami prebijamo skozi življenja. Čeprav, vsaj med verniki, obstaja velika želja ter prepričanje, da nas, podobno kot v igri, nekdo vodi in nam kaže pot, smo v resnici, v tej naši navidezni realnosti, prepuščeni le samim sebi ter lastni inteligenci. To pa ni nujno tako slabo, saj nam omogoča, da si kot inteligentna bitja, lahko usodo, vsaj v okviru omejitev, krojimo sami. Vprašanje je samo, ali smo dovolj inteligentni, da bomo znali potek igre peljati v ustrezno smer.

Uvod << Nazaj – Naprej >> Bistvo obstoja