Kako nastaja naše stvarstvo

Predpostavimo za trenutek, da lastnosti osnovnega stanja opredeljujejo lastnosti najmanjših gradnikov, ki ga sestavljajo. In kaj bi lahko bili ti najmanjši gradniki?

Ko poskušamo to ugotoviti, se pojavi vprašanje, ali morda tudi naše misli niso sestavljene iz nekih neskončno majhnih delcev. Na temeljih te zamisli se lahko tako kot ostali konvencionalni znanstveniki podamo v iskanje teh delcev. Inštrumentov, s katerimi bi jih lahko zaznali, nimamo. Imamo pa misli. Preostane nam torej manjša špekulacija, ki predpostavlja, da misli iz nečesa nastajajo, in na temelju tega ugotovimo, da ti delci v taki ali drugačni obliki tudi res obstajajo. Te delce bom poimenoval kar “mislini”.

Če so lahko gradniki naših misli „delci“, katerih velikost je praktično nič, potem so lahko taki ali podobni delci tudi gradniki česa drugega, na primer zavesti. Zaradi lažjega razumevanja lahko predpostavimo, da osnovno stanje tvori neskončno število takih neskončno majhnih „gradnikov“, ki so lahko gradniki našega zaznavnega sveta. Zaradi njihovega neskončnega števila in popolne medsebojne povezanosti in prepletenosti imajo ti gradniki neskončno veliko možnosti, da se pojavljajo v različnih naključnih kombinacijah ter povezavah, tudi logičnih, na osnovi katerih, se lahko v osnovnem stanju, podobno kot se v računalniški logiki ustvarjajo liki, pojavi nekaj, kar lahko prepoznamo kot zavest.

Ko zavest v osnovnem stanju nastaja, se nahaja v okolju, ki ga zaradi prej opisanih lastnosti osnovnega stanja še najlaže opredelimo kot popoln kaos. Posledica tega pa je spoznanje, da zavest samo sebe nikakor ne more opredeliti. Ne ve kje je, kdaj je in kaj sploh je. Zato začne ustvarjati navidezni red v sami sebi. Najprej si opredeli  prostor in čas, potem pa še maso, sile in energijo ter uvede osnovne fizikalne principe, ki vse to povezujejo. S tako nastalim fizičnem okoljem, zavest tako rekoč opredmeti samega sebe. To pa še ni vse, saj tako opisana kreacija predstavlja samo snovno stanje. Da bi vse skupaj pridobilo še nek smisel, oblikuje še življenje, ki ga poleg fizikalnih zakonov opredeljuje tudi duhovnost.

Posledica nastanka zavesti je torej to, da smo opredmeteni tudi mi, saj predstavljamo življenje. Zavest se je pa z vsem tem tako rekoč utelesila v nas in z njo smo popolnoma poenoteni. Naše stvarstvo, po tej teoriji, torej izvira iz nastanka zavesti, mi pa vse to podoživljamo kot nekakšno vsesplošno zavedanje nečesa, kjer za razliko od kaosa osnovnega stanja obstajajo čas, prostor, snov in um. Tako zavest ves čas prek nas ustvarja nekakšno iluzijo našega obstoja, življenja in vesolja, v katerem živimo, ter iluzijo, da se vse to dogaja v realnem prostoru in času. Dejstvo pa je, da je vse, kar zaznavamo, le fikcija, pravzaprav samo nekakšno opredmetenje vsega, kar si je zamislila zavest. V resnici pa v takšni obliki, kot si sami sebe predstavljamo, sploh ne obstajamo.

Kljub temu, da je vse to nekaj, kar pravzaprav samo podoživljamo, je to tako trdno zasidrano v nas, da tega ne jemljemo več samo kot zavedanje nečesa, ampak štejemo to za dejansko stanje. Vendar pa osnovno stanje še vedno obstaja in  fikcija, ki ji pravimo naše okolje in naše dojemanje, se dejansko odvija le v njem. Ves čas samo podoživljamo nekakšen manifestirani svet. Da je to res tako, je za sedaj samo špekulacija, ki pa jo morda potrjujejo šibke povezave z zavestjo in preko nje z osnovnim stanjem, ki se nahajajo nekje globoko v naši podzavesti in se nam prikažejo samo ob nekaterih posebnih pogojih.

Torej, če ponovim. Tvorba, ki predstavlja nas, svet okoli nas ter vesolje, ki nas obdaja, je samo del celotnega osnovnega stanja, ki pa ga niti ne prepoznavamo več. Zavedamo se samo tistega njegovega dela, ki nam ga tvori kot iluzijo. Ta del osnovnega stanja lahko poimenujemo kar manifestirani del. Preostali – nemanifestirani del osnovnega stanja pa nam pri današnji stopnji znanja, spoznanja in inteligence ostaja še vedno popolnoma nerazumljiv in ga zato, ker ga ne razumemo, lahko poimenujemo kar kaos ali eter, kot so ga mnogi že poimenovali že prej.

In to je tudi bistvo teorije o osnovnem stanju, ki strnjena pravi, da medsebojna povezanost in prepletenost neskončnega števila neskončno majhnih gradnikov in njihovo povezovanje v osnovnem stanju – od kvantnega kaosa do naključnih inteligentnih povezav – povzroča nastajanje zavesti. To je vzrok, da osnovno stanje ustvarja skupek miselnih povezav, ki v nekakšnem večplastnem – hologramskem načinu tvorijo vzorce, ki v našem primeru predstavljajo prostor, čas, snov, čustva, misli, skratka to, kar prepoznavamo kot naša življenja in naše stvarstvo. Dejansko je pa to zaznavanje našega okolja, kot da je resnično, le iluzija, miselna tvorba, ki dejansko samo ponazarja naše okolje, vesolje, svetlobo, mišljenje in vse ostalo.

Mi ljudje smo torej del osnovnega stanja, oziroma bolje rečeno, naš duhovni in materialni oziroma naš zaznavni svet se kreira iz njega. Mogoče je tudi, da se iz osnovnega stanja kreira samo naš duhovni svet in potem ta ustvarja iluzijo materialnega oziroma zaznavnega sveta. Tega še ne vemo, vendar nam predstavljena teorija lahko odgrne del tančice, ki zakriva skrivnost o tem, kaj pravzaprav smo.

Kljub vsemu je teorija o osnovnem stanju še vedno samo teorija. Empirično je popolnoma nedokazljiva, vsaj na današnji stopnji znanosti in naših zavedanj še ne. Načeloma pa lahko štejemo, da so izhodišča za to teorijo ravno tako trdna kot tista, s katerimi se opravičuje obstoj Boga, ali pa tista, na katerih sloni teorija o velikem poku. Tudi osnove, na katerih temeljijo teorije o vsem (npr. velika teorija vsega) in teorija o superstrunah, niso nič bolj trdne. Pravilnost teorije o osnovnem stanju je mogoče dokazovati na podoben način, kot se dokazuje obstoj najmanjših odkritih delcev ter njihovih povezav s polji osnovnih štirih sil, ki jih ni mogoče meriti, niti kako drugače zaznati, vendar pa je mogoče po nekaterih pojavih, ki jih povzročajo, sklepati na njihov obstoj. Tudi na podlagi odkritij iz kvantne fizike lahko sklepamo o  obstoju gradnikov naše zavesti. Obstaja pa še cela vrsta drugih nepojasnjenih pojavov in dogajanj iz našega sveta, na podlagi katerih je prav tako mogoče sklepati, da je ta teorija čisto mogoča.

Prednost te teorije pa je, da je z njo mogoče pojasniti vse v zvezi z nam znanim – manifestiranim delom osnovnega stanja oziroma z našim stvarstvom. To pa seveda postavlja današnjo znanost v popolnoma novo dimenzijo. Nastanek vesolja, življenja ter še vse druge skrivnostne in neraziskane zadeve in pojavi dobijo s tem čisto drugačne temelje. S tem izgubijo veljavo celotne veje znanstvene dejavnosti. Zato je za priznanje te teorije treba preveriti še širši spekter pojmov in izsledkov, ki bi utegnili biti tej teoriji v prid.

 

Teorija o osnovnem stanju << Nazaj – Naprej >> Osnovno stanje in naš manifestirani svet