Teorija o osnovnem stanju

Konvencionalni znanstveniki se strinjajo, da prazen prostor ni nič, temveč je dejaven sam po sebi. To dejavnost bom v svoji teoriji poimenoval “osnovno stanje”, ki si ga, v svoji najbolj prvobitni obliki, lahko predstavljamo kot nekakšno plazemsko fluktuacijo, ki vsebuje potencial za nastanek vsega. Zamisel o osnovnem stanju izhaja tudi iz pričanj raznih religij, pri katerih je privzeto, da nekaj stalno obstaja, in iz tega razna božanstva ustvarjajo svet. Osnova teorije se prav tako, vsaj v principu, sklada z modernejšo teorijo o velikem poku, ki se je tudi zgodil iz nečesa ali pa vsaj v nečem kar je bilo. Teorija o osnovnem stanju je teorija, ki poskuša na čim bolj logičen način pojasniti, kako naj bi iz osnovnega stanja nastal naš manifestirani svet in tudi vse kar je nejasnega na tem svetu. Če bi to prevedli v jezik vernikov, bi lahko rekli, da poskuša pojasniti boga.

Naš manifestirani, zaznavni svet se odraža v naši duhovnosti in makrokozmosu, ki nas obdaja. Tisti del našega manifestiranega sveta, ki se na nivoju našega dojemanja odraža kot snovni je že dokaj dobro raziskan. Podrobneje je opisan in opredeljen z raznimi kemijskimi, biološkimi in fizikalnimi zakoni. O tem, od kod pa te zakoni izvirajo ter kaj predstavlja našo duhovnost, nam je pa še zelo slabo poznano. Predvsem v raziskovanje duhovnosti se znanstvena srenja nerada podaja, in za njeno delovanje, pravzaprav še niso odkrili nobenega pravila. So pa pri raziskovanju snovnega sveta stvari bolj obetavne. Znanstveniki so kar uspešni pri odkrivanju osnovnih delcev, ki sestavljajo snov, in predvsem kvantna fizika, ki obravnava obnašanje najmanjših gradnikov našega snovnega sveta, nam obeta kar nekaj rezultatov pri iskanju njegovega izvora. Zato je tudi za za izpeljavo teorije o osnovnem stanju smiselno, da se opremo na že znane izsledke, in za začetek,  raziščemo vse, kar je nepredstavljivo majhno.

V časih, ko so z znanostjo ukvarjali še filozofi, so delovanje mehanizmov raziskovali tako, da so poskušali pravila za njihovo delovanje ugotoviti na tak način, da so jih razstavljali na osnovne dele. To velja še danes. Kakšne so osnovne lastnosti snovi in od kod izvira, poskušajo odkriti tako, da jo razbijajo  na najmanjše delčke.  Vprašanje pa je, če je tak način pravilen.  Na tak način bodo morda odkrili, kako je sestavljena snov, vprašanje pa je, če bodo odkrili, kako je nastala. Vprašanje pa je tudi, če je na tak način mogoče ugotoviti, kako nastajajo misli.

Vendar, se raziskovanja nastanka našega stvarstva na tak način, še kar nadaljujejo. Enostavne možnosti, da nekaj že v osnovi kar je, da nekaj vseskozi kar obstaja, pa konvencionalna znanost enostavno ne dopušča.  Za razliko od tega pa teorija o osnovnem stanju temelji na tem, da neko osnovno stanje vseskozi obstaja. Bilo je že na začetku, obstaja sedaj in bo obstajalo v bodoče.

Osnovnega stanja seveda ni mogoče opisati niti z nobenimi poznanimi pojmi niti s fizikalnimi zakoni. Za začetek ga bom, zaradi lažjega razumevanja, obravnaval kot nekakšen nedefiniran prostor, ki obstaja, čeprav to ni.  Tudi polje ni, ampak je, kot beseda sama pove, samo stanje. Stanje, ki predstavlja vse vendar ga ne zaznavamo. Da je, vemo samo zato, ker se kot posledico njegovega obstoja zaznavamo naše stvarstvo. Je brezdimenzijsko in brezčasno. Ker ni pri njem niti prostora niti časa, si ga na fizikalni osnovni ne moremo predstavljati.  Je povsod in in se odraža, kot da ga sploh ni. Je večno in istočasno ne obstaja v času. Še najlaže bi ga opredelili, kot da enostavno samo je.

Samo zaradi lažje predstave ali bolje rečeno zamisli, kako naj bi iz njega nastajalo naše stvarstvo, si ga lahko tudi predstavljamo, kot da je sestavljeno iz neskončno velikega števila neskončno majhnih delcev, tako majhnih, da si jih lahko zamišljamo tudi kot osnovne gradnike naših misli uma in zaznanj. Tako naj bo v naši predstavi  osnovno stanje predstavljeno kot nekakšno plazemsko stanje prepletenosti in neskončne medsebojne povezanosti vseh teh delcev, ki v resnici sploh niso pravi delci, saj so neskončno majhni in nimajo nobenih takih lastnosti, na podlagi katerih bi jih lahko zaznali. Za našo predstavo lahko iz tega razvijemo model osnovnega stanja kot brezprostorsko in brezčasovno enost, v kateri se nahaja neskončno veliko neskončno majhnih gradnikov, kateri pravzaprav obstajajo samo zato, ker nekaj mora biti, kar tvori našo stvarnost.

Še bolj pravilno pa je, če si “osnovno stanje” enostavno predstavljamo kot najosnovnejši, za nas nezaznavni  potencial vsega možnega. Osnova zanj je čista simetrija v kateri pa prihaja do večstopenjskih lomov, iz katerih vznika naš manifestirani svet. Nastaja iluzija prostora, časa, snovi in sil, ki urejajo vzajemne odnose (interakcije) med delci snovi, nastajajo misli ter naši osnovni občutki, kar vse skupaj imenujemo naša zavest.

Hinduisti “osnovno stanje” razumejo kot princip, iz katerega nastaja vse. Imenujejo ga brahma, budisti pa dharma/dhamma.

Sicer ni isto, vendar če upoštevamo novejše teorije o temeljih za nastanek vizije našega sveta, lahko osnovno stanje primerjamo tudi s poljem ničelne točke.

V ameriških vojaških in detektivskih filmih lahko večkrat zasledimo pojem »imamo situacijo«. »Situacija« lahko v tem primeru pomeni nekaj pomembnega ali pa tudi nič, ker ne definira dejanskega stanja. Ta besedna povezava tudi dokaj smiselno opisuje osnovno stanje.

Če vse to povzamemo, je “osnovno stanje” v svojem bistvu najbolj prvobiten potencial za nastanek vsega. V sklopu osnovnega stanja nastaja tudi iluzija našega sveta in mi smo samo vmesnik med to iluzijo in osnovnim stanjem. S tem smo pa obenem tudi del njega. V osnovnem stanju so ali se tvorijo nekateri principi po katerih se ravna iluzija našega sveta. Te principi so nam samo delno poznani,  in še to predvsem tisti, ki se nanašajo na snovni svet. Poznamo jih kot fizikalne, kemijske ter biološke zakone. Duhovni svet, ki je pa po vsej verjetnosti glavni temelj za nastajanje iluzije našega sveta, nam je pa precej nepoznan. Če bomo hoteli odkriti res vse principe, na osnovi katerih deluje iluzija našega sveta, se bomo morali veliko bolj posvetiti tudi duhovnemu svetu.

 

Zgradba snovi << Nazaj – Naprej >> Kako nastaja naše stvarstvo