Teorija o osnovnem stanju je na spletni strani objavljena že kar nekaj časa in veliko število bralcev je omenilo, da jim teorija ni preveč jasna. Zato jo bom poskušal pojasniti še na drugačen način.

Znanstveniki se že dolgo trudijo raziskati, iz katerih gradnikov je sestavljena snov. Pri tem so odkrili celo vrsto izredno majhnih delcev. Tudi pri odkrivanju izvora drugih pojavov, kot so na primer osnovne sile narave (elektromagnetna sila, šibka in močna sila v jedrih atomov ter gravitacija), svetloba in energija, so odkrili nekatere njihove gradnike, ki so jih na splošno poimenovali osnovni delci.

Že odkriti delci se zdaj delijo na dve skupini, tj. fernione in bozone. Fernioni so delci, ki tvorijo snov, bozoni pa delci, ki tvorijo silo. Ta lahko pomeni tudi nekakšno vezivo med delci, ki tvorijo snov.

Snov je sestavljena iz atomov in ti so sestavljeni iz jedra atoma in elektronov, ki krožijo okrog jedra atoma.

Jedro atoma je sestavljeno iz protonov in nevtronov, ti pa so oboji sestavljeni iz kvarkov (proton je sestavljen iz dveh gor kvarkov in enega dol kvarka, nevtron pa iz dveh dol kvarkov in enega gor kvarka). To, kar veže med seboj kvarke v protonih in nevtronih, so še eni “delci”, ki se imenujejo gluoni. Ti tvorijo nekakšno lepljivo silo, ki kvarke v protonih in nevtronih veže med seboj, in v bistvu predstavljajo močno jedrsko silo. Podobno vežejo med seboj ostale delce atoma tako imenovani Z in W bozoni, ki predstavljajo šibko jedrsko silo.

V naravi obstaja še sila, ki veže planete, da krožijo okrog sonca, in sončne sisteme v galaksije. Ta sila je gravitacija. Predstavljali naj bi jo sicer še neodkriti “delci”, imenovani gravitoni. K tem delcem – bozonom, ki predstavljajo silo ali, bolje rečeno, interakcijo med drugimi delci in masami, prištevajo tudi fotone, ki so nosilci svetlobe.

Zgoraj navedena množica že odkritih delcev pomeni, da je konvencionalna znanost že zelo blizu odkritja tudi najmanjših gradnikov snovi in sil, ki predstavljajo velik del sveta, ki ga zaznavamo, ko se ozremo okrog sebe. Razvite so že tudi skoraj do popolnosti razdelane teorije, ki ta zaznavni svet matematično opredeljujejo in povezujejo med seboj v eno samo teorijo vsega. Najnaprednejša med njimi je teorija strun, ki je tik pred tem, da medsebojno poveže vse delce in vse poznane naravne sile.

Dejstvo pa je, da se naš zaznavni svet ne sestoji samo iz osnovnih delcev ter sil, ki jih povezujejo, ampak ga sestavljajo tudi naše misli, čustva, občutki in zavest. Zato se teorija o osnovnem stanju ukvarja tudi s tem, iz česa so zgrajene naše misli in zavest in od kod ti gradniki izvirajo. Pri tem, ko jih poskuša povezati s snovnim delom sveta in z naravnimi silami, se dodatno poigrava tudi z zamislijo, da ravno ti gradniki, ki tvorijo zavest, prek nje tvorijo naš zaznavni svet. Torej, če poenostavim, nam teorija o osnovnem stanju pravi, da zavest tvori naš zaznavni svet.

Pri tem ostaja odprto še vprašanje, od kje izvira zavest in kot odgovor nanj se pojavi osnovno stanje.  Po obliki je to stanje za nas nerazumljivo in nepredstavljivo. Vendar  obsega čisto vse in si ga kot takega lahko predstavljamo kot potencial, iz katerega lahko nastane vse. Iz tega potenciala izhaja zavest, ki ustvarja iluzijo našega fizičnega in miselnega sveta.

V naši miselni shemi, si moramo osnovno stanje predstavljati tudi kot nekaj brezčasnega in brezprostorskega. Ker časa v pri njem ni, osnovno stanje ne traja ampak samo obstaja. Ker prostora tudi ne pozna, bi lahko mislili, da v njem ne more biti ničesar. Vendar, in zopet samo zaradi predstave, si ga lahko zamišljamo kot prostor, poln neskončno majhnih delcev, ki predstavljajo gradnike naše zavesti. Pri tem pa se moramo ves čas zavedati, da je osnovno stanje predvsem stanje duha.

^*Več o osnovnih delcih je opisano v poglavju Osnovni delci (Razne teme v zvezi z osnovnim stanjem – Osnovni delci).

^*Več o teoriji vsega je opisano v poglavju Teorija vsega (Razne teme v zvezi z osnovnim stanjem – Teorija vsega).

Verodostojnost teorije << Nazaj – Naprej >> Nič, ki ni nič