Smrti še vedno ne jemljemo kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar pač je. Še vedno smo ogorčeni in se sprašujemo, zakaj je smrt doletela ravno našega najdražjega in zakaj se je to zgodilo ravno nam.
Razne stare kulture, ki so bile duhovno veliko razvitejše od naše, so smrt razumele kot selitev duše iz telesa. Zato so si ob vsaki smrti vzeli takratni ljudje nekaj časa za to, da s
o duši omogočili selitev in ji jo čim bolj olajšali. Stari Egipčani so imeli v ta namen izdelane natančne rituale. Zdaj ni več tako, vsaj pri kristjanih ne. Kristjane že sama misel na smrt spravlja v nelagodje in strah, kar zanje ni nič čudnega. Strah se pri kristjanih namreč začne kopičiti že v času njihovih življenj, saj v krščanstvu velja deset pravil, ki jih nikakor na smeš prekršiti, če se hočeš izogniti posmrtnim mukam. Vendar so ta pravila taka, da jih je v praksi le težko upoštevati. Posledica tega je, da se smrti vsi bojijo, saj skoraj vedno pomeni prehod v trpljenje. Stanje je sicer mogoče nekoliko popraviti s spovedovanjem in pokoro, vendar kdo je lahko prepričan, da ne gre pri tem samo za hinavstvo in da stvar res deluje.
Velika večina drugih ver je v zvezi z življenjem in smrtjo mnogo bolj prijaznih. Priznavajo to, kar je sicer priznavalo tudi izvorno krščanstvo, da je smrt le prehod duše v neko drugo obliko življenja. Temu pravijo reinkarnacija. Duša naj bi se selila iz ene oblike življenja v drugo in poskušala s čim bolj dostojnim življenjem v dani obliki preiti na višjo duhovno stopnjo v drugi obliki življenja. Po preživetju večjega števila življenj naj bi duša dosegla mir v poenotenju z osnovnim stanjem. To je cilj, ki ga je mogoče doseči skozi več reinkarnacij, in samo od vsake posamezne duše je odvisno, koliko reinkarnacij bo potrebnih.
Meni se zdi tako razumevanje življenja veliko bolj prijazno in logično od grožnje z vicami in peklom. Sicer nisem veren, vendar če bi hotel biti, bi si na podlagi logičnega sklepanja raje kot krščanstvo izbral kako drugo religijo.
Narcizem << Nazaj – Naprej >> Sposobnost preživetja