Živimo v svetu, za katerega smo trdno prepričani, da je stvaren, trden in neomajen. Zato ste bili verjetno presenečeni, ko ste v prvem poglavju prebrali, da je ves ta svet v bistvu čisto navadna iluzija, ki nam jo nekdo ali nekaj ves čas ustvarja. Pa ne samo to, poleg materialnega oziroma snovnega sveta nam istočasno ustvarja tudi iluzijo duhovnega sveta. To pa ni kar tako, saj nam to vse naše predstave o našem svetu in naših življenjih, v katere smo do sedaj slepo verjeli in jim zaupali, postavlja na glavo in kliče po natančnejši argumentaciji takih trditev.

Da o vsem, kar je temelj našega zavedanja in obstoja, pravzaprav ne vemo kaj dosti in da nam je vse skupaj precej nejasno, nam nakazujejo razni fenomeni, kot so zdravljenje z bioenergijo, premikanje predmetov na daljavo, izsledki noetične znanosti, razne nove teorije, kot je npr. teorija o ničelnem polju oziroma o ničelnem nivoju vsega, pojmi, kot sta neskončnost in nič, ter odkritja kvantne in postkvantne fizike, ki nam razgrinjajo zadnja spoznanja o nastajanju najmanjših delcev. Samo ugibamo lahko, kakšni so pravi temelji našega okolja in obstoja. Poizkusi, da bi to obrazložili, se na koncu večinoma zreducirajo na domneve, da je vse to povezano z nekimi valovanji, vibracijami ter pretoki in vplivi nekakšnih energij, česar pa ne moremo niti zaznati niti meriti. Bolj konvencionalni znanstveniki se trudijo, da bi izpeljali tako imenovano teorijo vsega in se pri tem opirajo na fiziko, matematiko, kemijo in biologijo. Pri svojem delu ostajajo trdno za okopi konvencionalnih zakonov narave. Nobena smer pa ne daje pravih rezultatov in zato se je pri raziskovanju teh vprašanj smiselno opreti še na duhovnost in filozofijo.

Če se pri iskanju argumentov, s katerimi bi lahko trditve, da je vse samo iluzija, podkrepili, naslonimo na znanost, si še največ lahko pomagamo s kvantno fiziko. Znanstvenikom, ki se z njo ukvarjajo, je uspelo dokazati, da se vsi delci, ki naj bi tvorili snov, izvorno nahajajo v tako imenovanem nedefiniranem stanju kvantnega valovanja in se v delce snovi, kot jo poznamo, pretvorijo šele takrat, ko se začnemo z njimi ukvarjati ali pomislimo na njih. Skratka, v kvantnem stanju so nekakšna nedefinirana kvantna valovanja, ki imajo potencial nastanka vsega mogočega, kar si lahko zamislimo. Dokazano je, da se iz tega stanja pretvorijo v delce takrat, ko si to predstavljamo oz. zamislimo. To pa tudi pomeni in je v kvantni fiziki dokazano, da si naš materialni svet pravzaprav sproti zamišljamo.

Vsi bolj konvencionalni znanstveniki se taki razlagi upirajo in zato pri odkrivanju gradnikov snovi tudi ubirajo bolj konvencionalne poti. Poglabljajo so se v snov samo. Pri tem so odkrili že celo vrsto izredno majhnih delcev vse do nivoja kvarkov in leptonov. Pri njihovih raziskavah mikro sveta pa se pojavljajo praznine, področja, ki kažejo na možnost obstoja še manjših delcev, ki bi ta področja zapolnili. Na podlagi teh praznin napovedujejo, da poleg do sedaj odkritih delcev morajo obstajati še manjši. Kateri so najmanjši delci, torej sploh še ni jasno in ne moremo si niti predstavljati, kako zelo majhni bi lahko bili.

Če ta raziskovanja pogledamo podrobneje, vidimo, da so ugotovili že naslednje: jedro atoma sestavljajo protoni in nevtroni s skupnim imenom nukleoni. Elektroni in nukleoni, ki atom sestavljajo, pa niso najmanjši gradniki, ki so jih odkrili. Še manjši so kvarki in bosoni. Kvantna fizika predpostavlja, da obstajajo tudi delci, ki so nosilci sile, ki kvarke v protonih in nevtronih povezujejo med seboj. Taki so na primer gluoni. Obstajajo delci ali bolje gradniki naše realnosti, ki nimajo mase. Med temi so zanimivi fotoni, ki po faktorju oblike (spinu) spadajo med kvarke. Fotoni nimajo niti mase niti ničesar drugega, po čemer bi jih lahko zaznali, in jih kot same fotone dejansko ne zaznavamo. Zaznavamo pa lahko sled, ki jo puščajo. Nekoliko poenostavljeno povedano, je ta sled svetloba. Fotoni tvorijo svetlobo in so obenem nosilci svetlobe. Predvidevajo da obstajajo tudi še manjši delci (neutralini, chargini, fotini…), ki jih ne zaznavamo več z nobenimi inštrumenti. Da so, sklepajo samo na podlagi tega, da nekje nekaj manjka, zato jih lahko obravnavajo samo kot nekaj, kar bi pravzaprav moralo biti.

Drugih pomembnejših odkritij s področja konvencionalne znanosti ni. Obstaja pa še cela vrsta novodobnih znanstvenikov, ki razvijajo nove teorije na bolj mejnih področjih znanosti. Te teorije, s katerimi poskušajo razložiti obstoj našega manifestiranega sveta, razvijajo znanstveniki, ki jim načini, kako se konvencionalna znanost loteva reševanja tega problema, ne ustrezajo. Poleg teh znanstvenikov obstaja tudi veliko število virov, ki predstavljajo temelje raznih religij tega sveta. Iz teh virov lahko izluščimo, da skoraj v vseh religijah obstaja pojem, ki označuje nekaj, kar zajema vse, nekakšno osnovno stanje. To stanje nam je popolnoma nedoumljivo, mistično in se razlikuje od vsega, kar razumemo. To stanje je največkrat izraženo kot praznina, nič, ponor, tema, mir, spokojnost, nekaj, iz česar izhajata svetloba in kaos. Poleg tega imajo vsi ti viri skupno še to, da nakazujejo, da naš manifestirani svet nastaja v nas samih. O raziskavah novodobnih znanstvenikov in starih virih, ki opisujejo, kako se ustvarja naš svet, bom več napisal kasneje.

Za sedaj lahko samo ugotovimo, da je od vsega, kar nam je poznano, odkritje s področja kvantne fizike, da imajo osnovni delci dvojno naravo, tudi najtrdnejši dokaz, da si sami, s pomočjo naše zavesti in naših misli, kreiramo svoj zaznavni svet. Pri tem pa še ne vemo, iz česa si pravzaprav ta svet izmišljamo. Kaj je kvantna superpozicija vsega, kaj je naša zavest in kaj so naše misli? Ali bi misli lahko prijeli, če bi bili sposobni prijeti najmanjšo stvar, ki obstaja?

Ker sem obljubil, da bom pojasnil, kaj ustvarja iluzijo, ki jo imenujemo naš manifestirani svet, mi na tem mestu ne preostane nič drugega, kot da praznino, ki obstaja zaradi pomanjkanja ustreznih znanstvenih dokazov, zapolnim še s svojo teorijo o tem, od kod izvira naš svet, kot ga poznamo. Teorijo sem poimenoval “Teorija o osnovnem stanju”.

Skrivnost izvora << Nazaj – Naprej >> Teorija o osnovnem stanju