Leta 2000 so bile na Kosovu še precej neurejene razmere.

Bil sem tam, diplomirani inženir strojništva, star štiriinpetdeset let, z 28 leti delovne dobe, v kraju, ki so ga albanski prebivalci Kosova imenovali Gjakova, Srbi pa so mu rekli Đakovica. Bilo je tik pred začetkom zasedanja komisije Evropske agencije za obnovo in razvoj Kosova, ki je skrbela za sanacijo toplarne v Gjakovi. To sanacijo je izvajalo naše podjetje, dela pa sem vodil jaz. Na komisiji sem moral na vsak način pojasniti in upravičiti, zakaj z deli kasnimo in jih opravljamo nekoliko slabše, kot bi oni želeli.
Pri tem sploh nisem preveč razmišljal o tem, kaj jim bom povedal in kako se bom izvlekel, saj sem bil že velikokrat v podobni situaciji in sem imel dovolj izkušenj. V glavnem me je bolj ali manj obsedala samo ena misel: zakaj sem sploh tu in kaj mi je vsega tega sploh treba?

Na Kosovu so zdaj zrazmere veliko bolj urejene in moja potovanja tja so že bolj oddaljen spomin. Sem v pokoju in ni mi več treba prav veliko delati. Vendar me še vedno navdaja jeza ob misli, da sem delal štirideset let zato, da lahko 6% prebivalstva tega sveta krasno živi, vsi ostali pa le bolj za silo, veliko preveč ljudi pa se skozi življenje komaj prebija. Zato je sedaj čas, da naredim analizo svojega življenja in analiziram razmere, ki nas silijo, da le majhen del svojih življenj preživimo tako, kot si želimo, vse ostalo pa je samo nekakšno prilagajanje razmeram, ki jih pogojujejo drugi dejavniki.

Pri tem mi v glavi roji cel kup vprašanj. Še vedno mi ni jasno, kaj me je sililo in me še vedno sili, da moram imeti več, kot dejansko potrebujem. To najlažje dosežem s tem, da zaslužim več denarja, kot ga dejansko potrebujem. In ravno vprašanje denarja, posesti, bogastva je v bistvu to, za kar pri vsej stvari gre. Ali res potrebujem toliko denarja? Lahko bi delal kaj bolj enostavnega, bolj umirjenega. Imel bi manjši in cenejši avto, ki bi me ravno tako kot ta, ki ga imam, pripeljal, kamorkoli si želim. Pri tem bi porabil precej manj goriva, posledično bi celo veliko manj onesnaževal okolje in ostalo bi mi veliko več časa, ki bi ga lahko porabil za izlete v naravo, ki bi bila bolj neokrnjena kot je sedaj, če bi vsi delali tako. In vse to bi bilo tudi sorazmerno poceni v primerjavi z drugo zabavo, ki nam jo ponujajo za precej več denarja. Od kod in zakaj torej želja, volja in sla, da počnemo take reči?

Morda je to samo neka neumna življenjska filozofija, ki nas sili, da se ženemo prek vseh razumnih meja? So to otroci, za katere moramo skrbeti in jih je treba pripraviti na življenje? Je to snobizem, ki nas pripravi do tega, da se s pomočjo denarja postavljamo pred druge? Je to naša neumnost, ki jo izkoriščajo tisti, ki so si izmislili potrošništvo in nas zavajajo tako, da nam omogočajo nakupe cele vrste nepotrebnih stvari? Kakšno vlogo igra pri tem nečimrnost, ki nas tudi sili, da delamo veliko nepotrebnih stvari. Kaj nam je, da se že navsezgodaj zjutraj lepotičimo, si vežemo kravato, se odišavimo in delamo podobne neumnosti, namesto da bi pred odhodom v službo malo dlje spali? Od kod izvirajo vse te čudne lastnosti ljudi?

Ko o tem razmišljam, se mi porajajo nova in nova vprašanja, na katera nimam pravih odgovorov:

Ali je bilo vedno tako?

Ali ima vse to res kakšen smisel?

Je to morda posledica napačnega razvoja človeštva?

Ali je morda prav, da je tako, in če ni, ali je mogoče kaj storiti?

Vprašanja kažejo na zapletenost in razvejanost vzrokov, načinov in posledic, ki oblikujejo naša življenja. Predvsem pa seveda pri tem obstaja tudi možnost, da je morda vse to tako, kakor je, prav in mora biti tako. Da tako, kakor je, ni nobena napaka, nobena anomalija pri razvoju človeške rase, da tako pač mora biti

Ljudje se sicer štejemo za inteligentna bitja, vendar je veliko vprašanje, če smo res dovolj inteligentni, da bi znali živeti mirno, spodobno in tako, da s svojimi dejanji ne bi že resno ogrožali obstoja lastne rase in drugih živih vrst. Inteligenca, ki nam je bila dana, je razlog, da smo se znašli povsem na vrhu vseh vrst, ki se borijo za obstoj. Vendar je vprašanje, ali jo imamo dovolj, da bomo znali živeti sami s seboj in okoljem, ki nas obdaja. Morda je naša inteligenca ravno na tako nizki stopnji, da je s tem naš obstoj že resno ogrožen. Veliko je dejstev, ki so razlog za navedeni dvom, in s tem se pojavi še eno vprašanje:

V čem je pravzaprav smisel obstoja človeške vrste?

Našo nervozo in stremljenja po nečem, kar morda sploh nima nobenega smisla, še najbolje ponazarja dobro znana zgodba o Angležu in indijskem jogiju. Naj jo na hitro obnovim:

Indijski jogi je ležal v brezdelju v senci drevesa in počival. Mimo je prišel Anglež in njegova nervozna narava mu ni dopustila, da se ne bi obregnil ob jogija z vprašanjem, ali ne bi bilo morda bolj smiselno, da bi kaj pametnega delal, namesto da leži pod drevesom. Jogiju ni bilo vprašanje nič kaj preveč jasno in je vprašal Angleža, zakaj bi bilo to bolj smiselno. Anglež mu je odgovoril, da bi z delom kaj zaslužil, denar bi mu omogočil lagodno življenje in ko bi ga imel dovolj, bi lahko samo še počival pod drevesom. Seveda mu je po tej obširni razlagi jogi takoj povedal, da to, kar bi po Angleževi zamisli šele po truda polnem delu dosegel, on tako ali tako že počne.
Enostavno in dovolj razumljivo povedano, vendar pa pri tem ostaja skrito, da nas ne zanima počitek, ki bi nam ga denar omogočil. Mi moramo biti opazni, prepoznavni, pomembni, pa še za obstoj človeške vrste moramo skrbeti, in to je tisto, kar nas poganja skozi življenje.

Razmišljanja << Nazaj  –  Naprej >> Kaj je naša manifestirana realnost