Ljubezen je zelo nenavadno čustvo, ki nas lahko osreči, navdahne in vzburi, lahko pa nam povzroči zelo veliko razočaranje in nam nakoplje veliko bolečine in težav, na katere praviloma kar pozabljamo, če je razlog zanje ljubezen, saj jo vedno jemljemo kot zelo pozitivno čustvo. Vendar ljudje pravijo tudi, da je ljubezen slepa in zato menim, da je treba nekoliko podrobneje preučiti njeno temno plat.

Za temelj take analize bom povzel tezo, da nas obvladujejo nagoni, in da je tudi osnova za ljubezen nagon, ki pogojuje obstanek človeške rase, posledično pa tudi združitev moškega in ženske z namenom zaploditve potomcev, z namenom združitve v trajnejšo skupnost, ki je pomembna, zato da se zagotovi več možnosti za preživetje potomcev.

Ljubezen pri tem deluje kot nekakšen katalizator pri kemični reakciji, katerega namen je pospešiti reakcijo in poskrbeti, da ta poteka bolj zanesljivo. Zato je ljubezen zelo pomembna v reprodukcijskem ciklusu ljudi, saj zaradi nje združevanje med spoloma poteka bolj zanesljivo.

Če izhajamo iz teze, da je osnova za ljubezen nagon, je treba že takoj na začetku povedati, da so razlike med moškimi in ženskami zelo velike. Da bi bilo sploh mogoče dvoje tako različnih, vendar zavestnih in razmišljujočih bitij pripraviti do neke, za ti dve bitji popolnoma neracionalne združitve, si je morala narava izmisliti nekaj posebnega,  in to je ljubezen. Pri živalih se to še vedno preprosto imenuje nagon, ki je pri njih v glavnem omejen na boj za ustreznega partnerja, dvorjenje in zapeljevanje partnerja ter na sam spolni akt, ki temu sledi. Pri večini živali se “ljubezen” s tem zaključi in le redke (npr. ptiči, bobri) ostanejo dalj skupaj in skupaj skrbijo za mladiče.

Če torej ljubezen obravnavamo le s tega vidika, lahko zaključimo, da se pri ljudeh, zato ker pari ostajajo skupaj in skrbijo za potomce, ljubezen odraža kot eden od bolj učinkovitih mehanizmov narave za povečanje možnosti za preživetje človeške vrste. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi ljudje to imeli za nekaj naravnega in živeli v skladu s tem. Vendar so ljudje posegli v naravni tok in si izmislili mehanizme, ki ljubezen opredeljujejo kot nekaj zavezujočega. Eden od takih mehanizmov je zakonski stan, ki je lahko koristen ali pa škodljiv. Ljubezen je namreč izredno lepo, pozitivno in močno čustvo, vendar je minljiva. In ko enkrat mine, postane taka zveza lahko razlog za vse nevšečnosti, ki jih prinaša tako uzakonjeno skupno življenje, v katerem izbruhnejo na dan vse razlike med spoloma, ki jih je ljubezen prej blažila.

Vse napisano ne velja samo za ljubezen med dvema zaljubljenima osebama, ampak tudi za ljubezen med otroki in starši, saj tudi za njihov odnos velja, da je ljubezenski. Velika verjetnost je, da tudi za to ljubezen velja isto kot za ljubezen med dvema partnerjema. Čisto mogoče je, da  je tudi to samo navaden mehanizem, ki ga je izumila narava, da je poskrbela za prva leta otrokovega življenja, ko je ta še popolnoma nebogljen in sam ne bi bil sposoben preživetja. Zato je bila nekoč takšna družinska skupnost po rojstvu potomcev zelo pomembna, saj so se s tem zelo povečale možnosti za preživetje človeške vrste, dva v skupnosti sta lahko za otroke veliko bolj zanesljivo poskrbela kot en sam. Kot se že povedal, pa je pri tem težava lahko v tem, da ljubezen sčasoma preneha in s tem tudi izgine vsa odpornost na razlike med značaji. Celo vrsto dokazov imamo na razpolago, da medsebojne odnose takrat prevzamejo čisto druga čustva in zelo velikokrat se zgodi, da se ljubezen spremeni v odkrito sovraštvo. Vse to pa potrjuje tezo, da je smisel ljubezni verjetno res samo zagotovitev obstoja vrste.

Sodobno potrošništvo je povzročilo, da se zdaj ljubezen izrablja še za različne druge namene, med drugim za komercialne ali za izsiljevanja in podobno, saj je to razmeroma močno čustvo, ki se mu je z umom težko upreti. Postavlja se tudi vprašanje, ali je v tem času, ko je vse bolj ali manj urejeno in je za vse kolikor toliko poskrbljeno, skupno življenje, ki izboljšuje pogoje za obstoj vrste, sploh še tako nujno potrebno oziroma smiselno.

Če si za odgovor na to vprašanje najprej malo bolj natančno ogledamo, kako to poteka pri živalih, vidimo, da se pri določenih vrstah ta nagon pojavlja samo v določenih obdobjih, ki so po vsej verjetnosti pogojena s tem, da pridejo mladiči na svet v najbolj ugodnem obdobju, na primer v takem letnem času, ko je za rast dovolj toplo in je na razpolago dovolj hrane. Pri ljudeh, ki so bolj razviti in zato manj odvisni od narave, pa to ni več tako pomembno, zato je ta nagon postal bolj splošne narave in je bolj pogojen s strastjo in tem, koliko nam je partner všeč. Pri tem ne pomišljamo na časovna obdobja in druge dejavnike, ki bi utegnili bistveno vplivati na obstoj potomcev, saj so večinoma razmere take, da to ni več pomembno.

Težko je odgovoriti, ali je potrebno, da v takih pogojih, ko spolnost zunaj zakona ni več noben tabu in ko ima potomstvo dovolj dobre možnosti za obstoj, nagon po združitvi, ki se pri ljudeh imenuje ljubezen, sploh še obstaja. Morda je narava presodila, da družba vendar še ni dovolj razvita, in da tudi družbena skrb za otroke ni dovolj razvita. Iz tega vidika je ljubezen med starši in otroki še zelo pomembna. Je pa vprašanje, kaj je z ljubeznijo med dvema partnerjema. V današnjem času bi jo lahko šteli samo še za nekakšno začimbo, opoj oziroma spodbudo za združitev.

O ljubezni je mogoče nekaj povedati tudi v povezavi z izsledki nekaterih bolj mejnih ali ezoteričnih spoznanj.

Izvor ljubezni nam ni znan. Morda je ljubezen neka nepojasnjena privlačna sila, ki deluje med ljudmi in jih medsebojno privlači, podobno kot gravitacija, ki med seboj privlači zvezde in planete. Tudi gravitacije še ne znamo razložiti, bi pa bilo prav zanimivo vedeti, ali obstaja med obema kakšna analogija? Upam, da ne, saj če bi bila tudi gravitacija tako minljiva kot ljubezen, bi se nam lahko zgodilo, da bi ob njenem koncu vsi izginili v vesolje.

Lahko pa na ljubezen gledamo tudi na drugačen način. Zakon privlačnosti pravi, da enako privlači enako. Torej ni nujno, da ljubezen pomeni Univerzalni zakon samo povezovanje dobrega z dobrim. Po logiki univerzalnega zakona o privlačnosti lahko pomeni tudi povezovanje slabega s slabim.

Na koncu teh razglabljanj o ljubezni je kljub vsemu mogoče zaključiti, da ima ljubezen zelo velik vpliv na potek našega življenja, torej na našo usodo. Zato je smiselno s tega čustva odgrniti tančico romantike, ki ga zakriva, in ga obravnavati z  upoštevanjem teze, da je v neki meri to samo nagon.  Zato upajmo, da nam bo nekoč uspelo tudi ljubezen primerno razumsko ovrednotiti, in da nam v zvezi z njo ne bo na koncu, ko bomo odstranili vse okrasje in vso romantiko, ki jo beseda ljubezen predstavlja, preostalo samo še grenko spoznanje in definicija, da je ljubezen vsemu navkljub samo čisto navaden trik narave, katerega izključni namen je vzpostavitev boljših pogojev za obstoj vrste.

Pojdi na poglavje:  Značaji