Narcis je bil grški bog, ki se je zaljubil v odsev lastne podobe v vrču vode.

Izraz se dandanes uporablja za opis osebe, za katero so značilni sebičnost, nečimrnost, pomembnost, ponos in egoizem. Narcizem se kaže v grabljenju stvari zase, izkazovanju pomembnosti z razkazovanjem nakopičenih stvari, prikazovanju sebe v najlepši luči, borbi za pomembne položaje in oblast in seveda postavljanju sebe nad vse.

To na tem svetu ni nič novega in ne velja samo za ljudi. V času dvorjenja se šopirijo ptice, primati razgrajajo in kažejo svojo moč,  petelini se petelinijo, kure pa kot po nekem pravilu vedno znova nasedajo temu petelinjenju. Podobno kot to delmo ljudje.

Radi se postavljamo s čim bolj ekskluzivnimi avtomobili, velikimi hišami, bogastvom, vedno smo radi ekskluzivno oblečeni in radi na vse mogoče načine vzbujamo pozornost. V bistvu lahko rečemo, da se petelinimo. Delamo natančno tisto, kar počnejo pri kokoših petelini, da bi se postavili pred kurami in tudi da bi drugim petelinom pokazali, da niso kar tako. To kaže, da se ljudje vsemu razvoju navkljub  v bistvu niso prav dosti oddaljili od mentalitete kokoši. In vsi, ki temu petelinjenju nasedajo, so bližje kokošim kot razumskim bitjem. Na splošno gledano je ta svet tak, kot da je kljub razvoju še ogromno ljudi ostalo na kurjem nivoju duševne rasti. Skoraj bi lahko rekli, da je taka ostala velika večina. Toliko jih je, da lahko mirno ugotovimo, da je pri vsej evoluciji človeške vrste duševni razvoj potekal izredno počasi in se v povprečju nismo prav veliko oddaljili od duševne ravni kokoši, ptičev in drugih živali.

In zato je na svetu slabše, kot bi lahko bilo. Preveč časa posvečamo temu, da vzdržujemo tisto, kar nas zadržuje na nivoju kokoši. Preveč časa nam jemlje pehanje za bogastvom, ozemlji ter naravnimi bogastvi in oblastjo. S tem se ukvarjamo, ker smo narcisoidni, saj nam to omogoča slavo in prepoznavnost, nekaj, s čimer se potem lahko postavljamo kot petelini. S takim načinom življenja smo že tako prevzeti, da se sploh ne zavedamo več, da smo po tej plati ostali na nivoju kokoši. Za človeštvo je to žalostno in škodljivo in samo upamo lahko, da se bo nekoč nivo naše inteligence toliko dvignil, da bomo nekoč to le spoznali.

Lep primer tega je šport, pri katerem se, tako kot na vseh področjih, samo še pehamo za uspehi. Ne znamo več uživati v športu samem. Šport mora biti nujno povezan s tekmovanji, na katerih se dokazujemo, da smo boljši od drugih. Pripravljeni smo trpeti poškodbe, vnetja mišic in uničenje organizma zaradi zaužitja substanc, ki naj bi nam omogočile boljše dosežke. Uspehe naših športnikov si prisvajamo kot svoje in se kot cel narod hvalimo z njimi. Zato športnike kujemo v nebo, dokler so dobri, in jih neusmiljeno zavržemo takoj, ko jim ne gre več dobro.

Zaradi naše narcisoidnosti bi lahko mirno rekli, da smo rasa s kurjo dušo.

Tekmovalnost  << Nazaj – Naprej >>  Strah pred smrtjo