Strah je varovalka, ki nas varuje pred nekaterimi nevarnimi dejanji, v katera nas silijo nagoni in druga čustva. Za vsako ceno ne bomo splezali na najtanjšo vejo jablane, da bi z nje utrgali zadnje jabolko na drevesu, ker nas je strah, da se bo veja zlomila.

Strah se lahko vsadi globoko v človekovo podzavest in otopi njegovo razmišljanje, onemogoči izražanje in sprejemanje. Ljudje pod vplivom strahu lahko popolnoma otopijo – otrpnejo od strahu. Če pa z vzbujanjem strahu nekdo z njimi manipulira, si jih lahko popolnoma podredi.

In ravno ta manipulacija s strahom je tisto, kar se nam ves čas skoraj nezavedno dogaja.
Že kot otroci si ne moremo sami izbirati svoja prepričanja. Tudi če neka zunanja stanja pritegnejo našo pozornost, jih takrat še ne znamo ovrednotiti sami, ampak se večinoma strinjamo z ocenami, ki nam jih posredujejo drugi. Kot otroci v glavnem verjamemo vsemu, kar rečejo odrasli. Vendar te ocene niso naše in se jim ne upremo predvsem zato, ker za kaj takega nimamo dovolj znanja in nismo dovolj močni. Posledica tega je, da se tem ocenam zunanjega sveta nehote prilagajamo. Tako se tuji nazori nezavedno in nekontrolirano vtihotapljajo v našo zavest, ko nam starejši, šola ter mediji dan za dnem govorijo, kaj pomeni to in ono, kaj je sprejemljivo in kako naj živimo. Kot otroke nas vzgajajo ravno tako, kot poteka dresiranje živali, tj. kaznujejo nas ali nagradijo. Če smo pridni, nas pohvalijo, če nismo, pa kaznujejo. In tako se začnemo bati. Bojimo se, da bomo kaznovani, in bojimo se, da ne bomo nagrajeni. Strah pred kaznijo in strah pred tem, da ne bi bili nagrajeni, nas prisili, da se začnemo prilagajati. Sčasoma to preide v našo podzavest in postanemo to, kar nismo. Postanemo posnetek prepričanj staršev, družbe in vere. Vsa naša naravna nagnjenja se pri tem izgubijo, obvladuje nas strah in v skladu z vcepljenimi nazori se naprej vzgajamo še sami, čeprav smo že dovolj stari, da tujih mnenj ne potrebujemo več. Strah nas je torej prisilil, da so nazori in mnenja drugih programirali naš um po svojem okusu, in strah je tista varovalka, ki nas skozi celo življenje odvrača od tega, da bi svoje nazore uveljavili.

Strah nas tako obvladuje skozi celo življenje. Visoke ograje okoli objektov, alarmne naprave, varnostniki in varnostne kamere dokazujejo, da se bogati zelo bojijo, da bi jim kaj vzeli. In da bi jim kaj vzeli, se bojijo predvsem zato, ker jih občutek, da nekaj imajo, vodi v zmotno mišljenje, da so zato tudi pomembnejši.

Bogati niso izjeme. Človeštvo preveva strah na vseh področjih. Dokaz za to so količki na pločnikih, varnostniki za zaščito lokalov, oddelki vojske na športnih prireditvah, straže po šolah, požarni zidovi v računalnikih, protivirusni programi in še in še.

Strah pa postane najbolj nevaren takrat, ko prevzame ljudi, ki so slavni ali na oblasti, skratka, elito družbe, ki jo obvladuje neobvladljiva sla po slavi in oblasti. Strah jih je, da bi to slavo in oblast izgubili, in zato so pripravljeni narediti vse, da bi ju obdržali. Posledično jih je zato strah tudi vsake spremembe in zato tudi vsak z vsemi silami varuje svoj delček oblasti, slave in bogastva, ki predstavlja moč.

Strah jih torej sili, da se pred temi spremembami ščitijo na vse mogoče načine, ki so jih razvili celo paleto, in ti naj bi jim omogočili, da bi postali in ostali čim bolj popularni. Predvsem poskušajo biti čim bolj opazni. Pojavljajo se v medijih in na elitnih prireditvah, ki jih sami organizirajo. Razvili so celo vrsto institucij, od TV oddaj in rumenega tiska do Lions, Rotary in drugih klubov, raznih skladov in elitnih združb. V teh inštitucijah se zbirajo, poveličujejo sami sebe in svoje nadvse pomembne ter cenjene člane. Da bi o tem seznanili čim več ljudi, se obdajajo z mediji in vsem potrebnim pompom. Tako nastajajo politične, finančne in gospodarske elite, ki s časom popolnoma izgubijo vsak stik z realnostjo. Da bi se ohranile, začnejo delati samo v svojo korist in predvsem ščititi samo svoje interese. Navedene inštitucije pa uporabljajo, da bi dosegli svoje zastavljene cilje.

Pred ostalim svetom se ščitijo tako, da postavljajo ograje, varnostne sisteme, varnostnike in se čim bolj oddaljujejo od njega. Delujejo tudi preventivno, in to tako, da ustanavljajo službe, ki zbirajo podatke o vseh, da bi med njimi odkrili tiste, ki bi jim bili lahko potencialno nevarni, in nazadnje začnejo te še fizično odstranjevati.

Pojdi na podpoglavje:   Pogum