Teorija o osnovnem stanju temelji na predpostavki, da v osnovnem stanju  po naključju nastaja zavest, in sicer na podlagi prepletanja gradnikov, ki so njena osnova. Tako nastala zavest, ki je produkt vseh mogočih kombinacij tega prepletanja, pa ustvarja iluzijo našega manifestiranega sveta.

Te teorije ni lahko zagovarjati, saj je že njen prvi del, ki govori o nastanku zavesti, zelo podoben teoriji o nastanku vrst, ki jo je zasnoval Charles Darwin. Skoraj vsi moderni nekonvencionalni znanstveniki so to teorijo že  argumentirano ovrgli in opustili. Eden od argumentov, ki govorijo proti njej, naj bi bilo dejstvo, da je že sama verjetnost za nastanek organske snovi iz anorganske izredno majhna. Razvitejše oblike življenja, čeprav še tako primitivne, kot so osnovne  žive celice, so tako komplicirane, da nikakor ne bi mogle nastati po naključju, tudi če bi obstajali čisto vsi pogoji za njihov nastanek. V nadaljevanju poglejmo samo nekaj dejstev.

Osnovne celice so izredno komplicirani organizmi. V reviji Look so že leta 1962 objavili članek, v katerem so zgradbo in delovanje ene same osnovne celice, ki meri v premeru okrog 5 – 30 μm (živalska celica), primerjali z New York Cityjem z vsemi zgradbami, prostori v zgradbah, opremo prostorov, tehnologijo in vso infrastrukturo. Posebno zgodbo pri tem pa predstavljata še DNK in RNK, ki ju vsebuje vsaka celica.

Celice so zgrajene iz beljakovin (proteinov). Te so različne in predstavljajo skoraj vse v celici. Predstavljajo njeno ogrodje, zadolžene so za transport v celici, za njeno premikanje, nekatere so zadolžene za njeno zaščito, obrambo in tako naprej. V osnovnih celicah je okrog 100.000 različnih beljakovin. Te so sestavljene iz 20 aminokislin, ki so vse potrebne za tvorbo različnih beljakovin v celici. V celici so še encimi, ki so nekakšni pospeševalci in regulatorji kemičnih reakcij, ki v celicah ves čas potekajo in s tem regulirajo delovanje celice.

DNK in RNK v celicah sta  izredno komplicirani strukturi, ki v sebi skrivata še informacijo o izgradnji drugih celic in informacijo o tem, kako morajo biti te celice organizirane, da bo iz njih nastalo bitje z določenimi lastnostmi.

DNK je deoksiribonukleinska kislina in ima obliko vijačnice z vmesnimi vezmi. Vijačnico sestavljata dva med seboj povezana biopolimerna trakova imenovana polinukleotida, ki sta sestavljena iz osnovnih monomerov imenovanih nukleotidi. Nukleotid je del vijačnice DNK. Nukleotid je sestavljen iz sladkorja imenovanega deoksiriboza in fosfatne skupine na vsakem traku. Oba sladkorja na trakovih sta povezana z dvema dušikovima bazama (dušikove so zato ker vsebujejo N), ki tvorita vez med trakovoma. Nukleotidi so povezani v serijo s kovalentno fosfodiesterko vezjo med fosfatom enega nukleotida in sladkorjem drugega, kar tvori trak iz niza sladkorjev in fosfatov. Dušikove baze med obema trakovoma so povezane med seboj z dvema ali tremi vodikovimi vezmi. Dušikove baze so štiri (adenin, guamin, timin in citozin). Med seboj so povezane na osnovi posebnih pravil.

RNK je ribonukleinska kislina. Ker je enojna vijačnica, baze med seboj niso povezane. Tudi RNK ima štiri dušikove baze. Tri so enake kot pri DNK, namesto timina pa ima uracin.

Več o osnovnih celicah si lahko preberete na naslednji povezavi: http://ocelici.weebly.com

Evolucionisti gradijo svojo teorijo na osnovi, da je vesolje iz niča nastalo z velikim pokom, življenje pa z naključnim mešanjem anorganskih spojin, ki so nastale pri velikem poku. Kreacionisti pa v nasprotju s tem trdijo, da je življenje ustvarilo  neko višje bitje. Argumenti, s katerimi zagovarjajo svojo trditev, so zelo prepričljivi. Že iz poenostavljenega opisa osnovne celice je razvidno, da življenje temelji na zelo kompliciranih temeljih. Ni dovolj, da v neživem svetu obstajajo vse potrebne sestavine. Da bi življenje nastalo, morajo biti razporejene v pravilnih razmerjih, poleg tega se morajo spajati v točno določenih kombinacijah, na koncu pa mora nastati še nekakšen program, po katerem vsi ti na novo nastali sklopi delujejo.

Za delovanje osnovne celice je potrebnih vsaj 2.000 različnih in zelo kompleksnih encimov. Teoretiki, ki zagovarjajo kreacionizem, so izračunali, da verjetnost za nastanek enega od encimov ne more biti večja od 1:10^4.000. To so izračunali na podlagi predpostavke, da je v vesolju 10⁸⁰ atomov, da je od velikega poka preteklo 10¹⁷ sekund in da se vsako sekundo naključno sestavi ena od možnih kombinacij snovi, ki sestavljajo encim.

V osnovnih celicah je 100.000 različnih beljakovin, ki so vse potrebne za njeno delovanje. Beljakovine so zgrajene na podlagi različnih kombinacij aminokislin. Izračunali so, da je možnih vsaj 2,5¹⁷⁰ kombinacij, od katerih je samo 100.000 pravilnih, tj. takih, ki tvorijo beljakovino.

Znani angleški astronom Sir Fred Hoyle je izračunal, da je možnost, da bi po naključju nastal samo en faktor, ki je potreben za življenje, manjša od 1:10^40.000. Pri tem pa matematiki štejejo možnost za nastanek nečesa, ki je manjša od 10⁵⁰, za nično.

Še manjša je verjetnost za nastanek DNK, ki jo ocenjujejo na manjšo od 1:10^33.113.

Vsi ti izračuni, ki kažejo, kako majhna je verjetnost za nastanek življenja na Zemlji ali v vesolju, ki je staro šele okrog 14 milijard let, močno povečujejo verjetnost, da je teorija o kreacionizmu pravilnejša od teorije o evoluciji.

Sedaj pa v luči teh verjetnostnih izračunov za nastanek življenja poglejmo še, kako se izkaže teorija o osnovnem stanju. Ugotovili smo že, da je verjetnost za nastanek življenja v okvirih, ki jih postavlja naše vesolje, res izredno majhna. Vendar pri tem govorimo o verjetnostih, ki so merljive in so omejene s časom obstoja vesolja ter jih je zato mogoče izračunati. Pri osnovnem stanju pa govorimo o neskončnih vrednostih. Tukaj ni nobenih omejitev niti glede števila kombinacij niti glede časa. V tem primeru še tako majhna verjetnost za nastanek nečesa v okviru neskončnega postane absolutno realna, tako rekoč pogojena možnost za nastanek. In to daje teoriji o osnovnem stanju absoluten primat pred ostalimi.

Nič, ki ni nič << nazaj – naprej >> Povezava z drugimi teorijami o osnovnem stanju