Naše stvarstvo si lahko predstavljamo tudi kot hologramski prikaz interferenčnih valovanj v osnovnem stanju. Praktično to pomeni, da se teh valovanj zavedamo in si jih predstavljamo kot naš manifestirani svet. Z drugimi besedami, gre za predstavo o svetu, času, o tem, da je nekaj trdno, težko, lepo, nežno ipd., in v tej predstavi so združene na istem nivoju tako imenovane materialne zaznave in tudi čustva.

Vse, kar zaznavamo, vse, kar občutimo in vse, kar mislimo, izvira iz osnovnega stanja.

Osnovno stanje je brezčasno, brezprostorsko in kaotično. Vzrok za formiranje našega stvarstva v njegovem okviru je pojav zavesti oziroma zavedanja tega kaosa. Za orientacijo, si zato osnovno stanje ustvarja prostor in čas. Da ima tudi oporo, ustvarja materijo in s tem ves neživi svet. Ustvarja tudi red in pravila po katerih deluje fizični svet. Da bi poleg orientacije vse to imelo nek smisel, ustvarja tudi življenje in postavlja osnovna pravila zanj. Osnovno stanje tako skozi življenje in neživo naravo predmeti samo sebe in opredeljuje svoj smisel. Pri tem zanj neživa narava ne pomeni veliko več kot orientacijo, svoj smisel opredeljuje prek življenja. Iz tega lahko sklepamo, da si je osnovno stanje ločeno omislilo neživo in živo naravo, pri čemer življenje ne izvira iz nežive narave, ampak se ustvarja ločeno.

Osnovno stanje z življenjem ustvarja tudi nas – ljudi, ki smo tako del njega in ono je del nas. Osnovno stanje je tisto, ki nas vzdržuje in vodi v življenju. Skozi naše zaznave nam pošilja signale in vsi naši občutki izvirajo iz njega. Z redom, ki ga vzpostavlja, nam in sebi opredeljuje tudi meje, ki nam služijo za orientacijo, da se v vsem laže znajdemo. Osnovno stanje se trudi vzdrževati trdne temelje in pravila za obstoj, ker ravno to pravzaprav pomeni njegovo opredmetenje, vendar pa red pomeni tudi ukalupljanje, vzpostavljanje okvirjev in klišejev, v katera so vpeta naša življenja. Zato so ti temelji in pravila zelo pomembni, ker se na njih gradijo pojmi, kot je na primer vizija sveta. Na osnovi tega se razvijajo razni načini, ki možnosti za njegov obstoj. Osnovno stanje se bori in trudi, da bi ohranilo svoje opredmetenje, kar pomeni, da zelo skrbi za obstoj življenja. Za nas, kot njegovo opredmetenje to pomeni, da vzpostavlja načine in sredstva, ki naj bi povečali možnosti za obstoj stvarstva. Posledično je zato tudi človeštvo kot njegova kreacija primorano, da si na teh temeljih ter pod vplivom njegovih smernic, po najboljši moči dopolnjuje kalupe življenja in gradi svojo usodo.

Ker v osnovnem stanju vlada popoln kaos, je razumljivo, da je vzpostavljanje reda in izhodišč za življenje zanj težka naloga. Povsem logično je, da pri tem prihaja tudi do slabih rešitev, nepotrebnih stranpoti in poskusov premika nazaj v kaos. Prihaja do nasprotij in nerazumljivih dogodkov v prostoru, v katerem se nahajamo, nasprotij v naravi in seveda tudi večjih in manjših travm človeštva. V tem novem redu, ki se očitno še vzpostavlja, so odnosi med ljudmi in naravo in odnosi med samimi ljudmi tista stvar, ki nas najbolj zanima, saj je vprašanje, če osnovno stanje z redom, ki ga ustvarja, svoje opredmetenje popolnoma obvladuje. Vse namreč kaže, da ne, in več deviacij na poti razvoja potrjuje zaključek, da je res tako. Tak primer je na primer smisel obstoja živali. Kaj bi bilo, če jih ne bi bilo. Pri tem najprej pomislimo, da so potrebne zaradi hrane. Ali je to res? Vegetarijanci so živ dokaz, da živalske hrane sploh ne potrebujemo, da lahko preživimo. Preživimo lahko tudi brez mleka, jajc in ne da bi živali uporabljali za pomoč pri nekaterih opravilih. Ali si je zavest zamislila živali zato, da se je iz njih razvil človek? Morda, vendar vmesnega oziroma prehodnega člena med živalmi in ljudmi še niso našli. Tudi nobenega drugega resnega razloga, zakaj bi lahko bile na svetu potrebne, se ne morem spomniti. In če niso, zakaj sploh obstajajo?

Niso pa samo živali edini primer, za katerega bi se lahko spraševali, zakaj je nakaj tako kot je. Še cela vrsta drugih stvari je. Zakaj na primer obstajajo druge galaksije, ki so od nas nedosegljivo oddaljene in ki jih nikoli ne bomo mogli doseči ter na nas nimajo nobenega vpliva? Takih stvari je toliko, da jih niti nima smisla naštevati. Iz vsega tega lahko sklepamo, da se tudi osnovno stanje samo lovi in zapleta pri oblikovanju svoje kreacije, da deluje pri tem zmedeno, ubira nesmiselne poti, jih zapušča, nekatere briše za sabo, druge pa ne. Tudi naša življenja zato niso produkt nekega višjega načrta in se tudi ne ravnajo po nobenem načrtu, ampak se razvijajo in odvijajo na podlagi nekega naključnega dogajanja v njem.

Iz vsega tega lahko sklepamo, da osnovno stanje nima takih sposobnosti kreacije, kot jih pripisujemo na primer krščanskemu Bogu, ki je v nekaj dneh deklarativno ustvaril svet, kot ga poznamo. Teorija o osnovnem stanju zato predvideva, da je bil svet zasnovan po naključju, njegovo oblikovanje pa še vedno traja.

Na stopnji, na kateri se nahajamo in ki jo nekateri imenujejo denziteta (denziteta je stopnja razvoja zavesti v smislu oddaljenosti od popolnega združenja z osnovnim stanjem), nam na splošno ni dano, da bi imeli kakšen večji vpliv nanj, čeprav očitno nekaterim tudi to uspeva. Se pa predmeti in osmišlja samo prek manifestiranega sveta, ki v bistvu obdaja nas in je del nas. S tem imamo morda nekaj možnosti, da tudi sami vplivamo na njegovo kreacijo in tako tudi na potek naših življenj.

Osnovno stanje se pri kreiranju našega stvarstva ravna po nekih določenih pravilih. Pri naših najbolj osnovnih zaznavah so to fizikalne, biološke in kemične zakonitosti, katere veljajo v našem zaznavnem svetu. Te vsi zelo dobro poznamo. Že stari filozofi so poznali pravila, ki se nanašajo na bolj elementarne stvari. Tako je na primer Platon že pred našim štetjem poznal pomen platonovih teles. Na njihovi geometriji in ugnezdenju enega v drugega temeljijo pravila za zgradbo elementov – torej snovi. Bolj slabo pa so nam poznana pravila, kako nastajajo in kako so medsebojno povezane naše misli, ki tvorijo naša čustva, razum in značaj, in to nam odpira široka področja, ki bi jih bilo treba še podrobneje raziskati.

Ob predpostavki, da je teorija o osnovnem stanju kljub vsemu samo teorija, in če to povežemo še z vsem, kar smo za osnovno stanje predpostavili, lahko ugotovimo, da naša življenja po vsej verjetnosti nimajo nekega določenega višjega cilja. Služijo samo za to, da se z njimi osnovno stanje predmeti in nas, na podlagi pravil, ki jih določa, več ali manj usmerja. To pa tudi pomeni, da naših življenj ne kroji vnaprej določena usoda, ampak si jih vsaj delno lahko krojimo tudi sami. In ker smo v tej iluziji, ki se imenuje naš manifestirani svet, z osnovnim stanjem popolnoma poenoteni in tako na nek način tudi tvorci samih sebe in našega okolja, bi nam bilo v veliko pomoč, če bi lahko vzpostavili neposredno komunikacijo z njim. To pa morda lahko naredimo s kontrolo našega razuma in umiritvijo naših strasti in nagonov.

Zaradi neskončnosti osnovnega stanja je velika verjetnost, da obstaja tudi neskončno veliko zavestnih povezav, ki jih ne zaznavamo in obstajajo v osnovnem stanju vzporedno z našo predstavo sveta. Zato tudi ne vemo, ali je vesolje eno ali jih je več in ali sestavljajo osnovno stanje tudi kakšne čisto drugačne oblike zavesti.

Morda so imeli prav stari grški filozofi, ki so trdili, da je narava sestavljena samo iz osnovnih elementov: vode, zraka, zemlje in ognja, ki potem v raznih kombinacijah tvorijo naš fizični svet. Ti elementi so mišljeni kot celota in ne kot njihovi sestavni deli. Žal Grki niso pojasnili, na kakšen način jih zaznavamo oziroma kako se jih zavedamo.

Kako nastaja naše stvarstvo << Nazaj – Naprej >> Osnovno stanje in jaz ali vsi