Že v poglavju “Naključje ali kreacija” (Naključje ali kreacija) sem opisal vso kompleksnost osnovnih celic ter DNK in RNK, ki sta v celici. Vendar znanstveniki, ki si drznejo raziskovati na robu meja, ki jih postavlja klasična znanstvena srenja, vedno znova odkrivajo nove lastnosti osnovnih celic, DNK, RNK in genov, kakor tudi to, da imajo ti gradniki živih bitij veliko kompleksnejšo vlogo, kot smo jo poznali doslej.

 

Osnovne celice

Novodobni znanstveniki, med katerimi je opazen mikrobiolog Bruce Lipton, v svoji knjigi Biologija prepričanja ugotavlja, da je vsaka osnovna celica v bistvu celovit organizem in je kot taka popolnoma sama sposobna poskrbeti za svoje preživetje in reprodukcijo. Prve osnovne celice so se pojavile že pred štirimi milijardami let in kot samostojne živele nadaljnji dve milijardi let. Potem so se začele združevati, saj so zaznale, da imajo kot skupnost veliko večjo možnost in boljše pogoje za preživetje. Tako so začeli nastajati organizmi. Šele kot deli organizma so celice ugotovile, da je organizem lahko veliko učinkovitejši, če se posamezne skupine celic specializirajo za določene naloge. Tako so nastala tkiva, ki so v bistvu skupine osnovnih celic, ki opravljajo specifične naloge v organizmu.

Osnovne celice imajo vse lastnosti samostojnega organizma in kažejo tudi znake osnovne inteligence. Sposobne so se reproducirati, odmikajo se od strupenih ali škodljivih snovi, premikajo se proti hranljivim snovem in podobno. V sklopu živih organizmov in njihovih tkiv dosledno opravljajo svoje funkcije. Po prepričanju Bruca Liptona igra pri celicah najpomembnejšo vlogo njihova opna, ki koordinira delovanje celice tako, da določa, katerim snovem in zunanjim vplivom bo dopustila, da prodrejo v celico. Opna ima, kot trdi Lipton, nekaj izrednih lastnosti, med njimi tudi lastnost, da je lahko propustna za stvari, kot so na primer misli. Če njegove trditve držijo, to pomeni, da lahko osnovne celice dejansko delujejo skladno z mislimi, lahko pa tudi v popolni  povezanosti z osnovnim stanjem.

Tudi bolj ortodoksni znanstveniki priznavajo izredno velik pomen osnovnih celic. Odkrivajo, da imajo predvsem dvojno nalogo. Po eni strani delujejo kot živi generatorji koherentnih električnih aktivnosti različnih frekvenc, obenem pa tudi kot elektromagnetni senzorji izjemne občutljivosti. So torej oddajniki in sprejemniki obenem. Lahko rečemo, da vsaka celica deluje kot informacijska primopredajna postaja. Ta dvojnost jim daje možnost prenosa informacij in sposobnost natančne koordinacije izjemno zapletenih življenjskih funkcij.

 

DNK in RNK

O zgradbi DNK in RNK bom omenil samo, da je DNK sestavljena iz dveh vijačnic, povezanih z vezmi, ki so sestavljene iz kislinskih baz, RNK pa iz ene vijačnice, na katero so vezani delci vezi, ki niso spojeni z drugo vijačnico. Kislinske baze v vezeh pri DNK oz. delcih vezi pri RNK so medsebojno vezane v različnih zaporedjih.

Če bi DNK razrezali na plasti, ki vsebujejo po eno vez med obema vijačnicama, bi dobili več plasti nukleotidov. Gen je odsek na DNK, ki obsega določeno zaporedje nukleotidov in predstavlja informacijo o organizmu. Različni geni, vezani v zaporedju v DNK, tvorijo genetsko abecedo življenja na Zemlji.

Podatki o zgradbi organizma se prenašajo z enega na drug organizem s kromosomi. Kromosomi so nitaste strukture, ki nosijo gene z zapisi o lastnostih, ki se dedujejo.

Zanimivo je, da 97 do 98 % genov, ki tvorijo človeško DNK, nima nobene funkcije in niso nosilci genetske kode.

Z raziskovanjem genov in DNK so se precej ukvarjali ruski znanstveniki pod vodstvom dr. Pjotra Garjajeva. Odkrili so, da DNK nima samo vloge nosilca genetske kode, ampak je tudi skladišče informacij, ki so zakodirane v sami obliki DNK, in to v celi DNK, ne samo v tistem delu, ki naj bi bil nosilec genetske kode.

Odkrili so tudi, da so informacije v DNK zakodirane na podlagi podobnih zakonitosti, kot jih imajo ljudski jeziki (glasovi pomenijo črke, te tvorijo besede in te stavke na podlagi slovničnih pravil), oziroma na podlagi pravil, ki veljajo za izražanje.

Na tej osnovi so poskušali dešifrirati tisti del DNK, za katerega velja, da ni nosilec genetskega zapisa. Pri tem so ugotovili, da tudi ta del predstavlja kodo, ki pa je taka, kot da bi bila del programa, ki je odstranjen tako, da je omejen z znaki, ki kot pri navadnem računalniškem programiranju predstavljajo omejitve za tisti del programa, ki predstavlja komentarje k programu.  Kot da bi nekdo hotel zelo kompleksen program omejiti na samo majhen del, pri čemer pa ni izbrisal preostalega dela programa, ampak ga je samo umaknil med znake za komentar.

Če te navedbe držijo in s tem nekoliko špekuliramo, to pravzaprav pomeni, da smo narejeni na osnovi samo 2 do 3 % celotne genetske kode, ki je očitno veliko kompleksnejša. Skratka, predstavljamo nekakšen polizdelek, katerega popolnost je iz neznanih razlogov blokirana. To odkritje sproža kar nekaj vprašanj o naši nadaljnji usodi. Že nekaj časa je namreč znano, da imajo določeni kozmični žarki moč, da spremenijo DNK, in to spoznanje nam ponuja osupljivo teorijo. Nekaj, nekdo ali specifičen dogodek v univerzumu lahko namreč sproži žarek, ki bo izbrisal znake za komentarje v genetski kodi in s tem v DNK povzročil spremembo, ki nas bo spremenila za vedno.

Skupina raziskovalcev pod vodstvom Garjajeva je tudi odkrila, da imajo verige DNK možnost komunikacije z osnovno celico. Sposobne so od nje sprejemati informacije, jih shranjevati in predati nazaj celicam. Sposobne so tudi komunicirati z drugimi DNK, in to ne samo s sosednjimi, ampak z vsemi v telesu, in prenašati informacije med njimi hitreje kot živčni sistem. Samo po sebi se tukaj postavlja vprašanje, ali morda DNK ni sposobna komunicirati tudi z osnovnim stanjem.

V tem primeru si lahko DNK predstavljamo kot nekakšne komunikacijske strežnike, ki omogočajo izvornim celicam, da komunicirajo z informacijskimi polji. Strežnik je programiran tako, da je dostop do informacij, ki so shranjene v teh poljih, dostopen samo prek gesel, ki določajo, do katerih informacij lahko celica prek DNK dostopa. Ta gesla predstavljajo geni in genom vsakega živega bitja je v bistvu niz gesel (genov), ki omogočajo osnovnim celicam dostop do tistih informacij, ki so potrebne za določeno vrsto.

Torej genski zapis po tej zamisli ni tisto, kar bi definiralo naša tkiva in njihovo delovanje, ampak služi samo za uglasitev z informacijami, do katerih osnovne celice lahko dostopajo. Deluje prek gesel, ki določajo, katere informacije se bodo lahko prenesle za izgradnjo organizma. Genski zapis človeka torej po vsej verjetnosti služi samo temu, da se prek DNK v človeškem telesu lahko prenašajo informacije za človeka. To nam pojasnjuje, zakaj popolnoma enake DNK lahko tvorijo tako različna tkiva.

Poleg Garjajeva in njegove skupine se je z lastnostmi in načinom delovanja DNK ukvarjalo še več drugih znanstvenikov. To so bili Daniel Winter, Amit Goswami, Simon Conway Morris in drugi. Predpostavili so, da DNK komunicirajo s kvantnim prostorom in morfičnimi polji, ki so v njem. Znanstveniki, kot npr. Rupert Sheldrake, odkrivajo, da so morda del osnovnega stanja ali pa kar naše zavesti tudi nekakšna informacijska polja, v katerih so shranjene informacije o vsem, kar se v osnovnem stanju dogaja. Nekateri jih imenujejo morfološka polja, na vzhodu pa so poznana kot polja akaša. Ta polja so nosilci informacij o celotnem univerzumu in po tej logiki je čisto mogoče, da DNK od tam črpajo informacije, ki so potrebne za razvoj posameznih vrst, in na podlagi teh informacij tudi spreminjajo lastnosti vrst, ki jih imenujemo genske spremembe. Zato smo pri genskem inženiringu, ki bi ga radi izvajali sami, lahko izpostavljeni velikemu tveganju. Lahko se nam »posreči«, da spremenimo gesla v DNK za prenos informacij, ki so namenjene človeku, v gesla za informacije, ki so namenjene kakemu drugemu organizmu, kar bi lahko povzročilo zanimive spremembe. Sreča je samo ta, da osnovne celice gesla očitno poznajo in se ne lotevajo iskanja informacij prek njim neznanih gesel. So pa, kot kažejo raziskave, tudi DNK same zmožne popravljati poškodbe in spremembe, ki nastajajo v njih, in zato same popravljajo take posege.

Človeška DNK ima aktivnih samo 2 do 3 % genov. Dostop do preostalih genov je onemogočen. To lahko tudi pomeni, da je DNK univerzalna, posamezne življenjske vrste pa določajo informacije, do katerih imajo celice dostop.

Ob tem se tudi pojavi vprašanje, po kakšnem ključu je deblokiranih naših 2 do 3 % genov, ki nas opredeljujejo take kot smo, in kako  se oziroma kdo ali kaj določa, kateri geni so pri različnih bitjih deblokirani in kateri ne. To je vprašanje, ki nas usmerja na spolzko področje kreacionizma, saj se z njim pojavi sum, da nas je nekdo ustvaril take kot smo in si pri tem pustil odprto pot, da nas poljubno spreminja z deblokiranjem ali blokiranjem raznih genov, ki so shranjeni v naši DNK.

Če bi sami znali odkodirati preostale gene, bi verjetno lahko ustvarili kdo ve kakšna bitja. To bi nam omogočilo, da bi se igrali Boga. Vendar bi bilo to izredno nevarno, ker ne vemo, kakšne lastnosti imajo bitja, ki se skrivajo za zakodiranimi geni.

Zato se moramo pri genskem inženiringu zavedati, kaj počnemo. Če nam uspe presaditi gene iz graha na korenček, to še ne pomeni, da bomo dobili grahorenček. S presaditvijo bomo samo omogočili izvornim celicam korenčka, da prek novega gena (gesla) dostopajo do informacij o grahu. Ali bodo to storile ali ne, pa je še vedno odvisno od njihovega odziva na zunanje dražljaje.

Spremeniti gen pomeni isto kot spremeniti geslo. Če pri tem geslo ali gen samo pokvarimo, pomeni to, da ne bomo imeli več dostopa do tiste informacije, do katere ta gen (geslo) dovoljuje dostop. Če pa nam s spreminjanjem gesla nekako uspe ustvariti novo geslo, potem se lahko nehote znajdemo pred nečim, kar lahko bistveno vpliva na nas. Novo geslo nam lahko omogoči dostop do nečesa, kar je za nas lahko dobro, lahko pa tudi zelo slabo, saj na noben način ne moremo vedeti, kaj se za tem geslom skriva.

Zdaj pa poglejmo, kakšna teorija se na podlagi zgoraj zapisanega nakazuje v zvezi z delovanjem živih organizmov.

Osnovne celice prejemajo informacije in dražljaje iz okolice in same določajo, kako se bodo nanje odzvale. Osnovne celice lahko tudi komunicirajo z DNK. Če predpostavimo, da osnovne celice poznajo gesla v DNK, potem to pomeni, da so one tiste, ki odločajo, do katerih informacij bodo lahko prek teh gesel dostopale in do katerih ne. DNK torej lahko vsebuje gesla (gene), ki povzročijo nekaj (npr. raka), ali pa tudi ne. Tudi če take gene vsebuje, to še ne pomeni, da bodo ti geni to res povzročili, ker te gene oziroma informacije, ki stojijo za njimi, lahko aktivirajo samo izvorne celice, v katerih je DNK. Izvorne celice to lahko sprožijo ali ne tudi na podlagi zunanjih dejavnikov.

Če ta teorija drži, potem to pomeni, da so osnovne celice tiste, ki določajo naša življenja.  One so tiste, ki se odločajo, katere informacije bodo uporabile za izgradnjo organizma. One so tudi tiste, ki se odločajo, na podlagi katerih zunanjih informacij in dražljajev bodo aktivirale kako geslo (gen), kar bo potem povzročilo spremembo v organizmu, lahko tudi bolezen ali ozdravitev. Znanstveniki so v zanosu pri razkrivanju skrivnosti DNK  popolnoma zanemarili pomen osnovnih celic, vendar ga v zadnjem času vse bolj obujajo.

V zvezi z geni je zanimiva še ena možnost, in sicer, kako najti način za  odstranitev znakov za komentarje, ki blokirajo uporabo že obstoječih genov, ali za namestitev novih in na ta način blokirati dostop do informacij, do katerih lahko osnovne celice dostopajo. S tem bi lahko na primer blokirali gen za raka ali druge bolezni. Če pa bi nam blokade z genov uspelo odstraniti, bi nam uspelo odkriti prava “genska vrata” v popolnoma nov svet. Zadeva se zdi obetavna, problem pa je v tem, da ne vemo, kaj se za genom (geslom) skriva. Do kakšnih informacij bo s tem telo imelo dostop? Lahko se zgodi, da sprožimo kako novo bolezen, ki bi bila veliko hujša od raka, lahko dobimo dostop do informacij za čisto drugačno obliko telesa, kot jo imamo, do krajše življenjske dobe, do nasilnega značaja ali česa še veliko hujšega.

 

Pogojena kreacija  << nazaj  –  naprej >>  Topla greda