Če poskušamo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej združiti vse filozofske teorije in znanstvena spoznanja z vsemi navedbami o izkoriščanju proste energije. Iz raznih virov lahko povzamemo naslednje.

Bearden pojasnjuje delovanje MEG na naslednji način. Fizikalni vakuum (kot on imenuje osnovno stanje) ustvarja tok virtualnih fotonov elektromagnetne energije, ki vzdržuje napetostni potencial med dvema poloma. Potencial dipola je pravzaprav ravnovesje med praznitvijo in polnitvijo z virtualnimi fotoni iz vakuuma. To pa pomeni, da statično električno polje sploh ni statično, ampak se nam le zdi, da je. Predstavljamo si ga lahko kot slap, ki je od daleč videti kot nepremična stena vode, od blizu pa se pokaže kot stalen pretok vode. Skrivnost njegove naprave MEG ni v izpraznitvi naboja dipola v svoj lasten tokokrog, temveč v drug ločen električni tokokrog. Ko se to zgodi, vakuum ponovno samodejno napolni izpraznjeni dipol in vzpostavi ravnotežje. Naboj, ki steče v drugi tokokrog, pa naj bi zagotavljal pridobljeni presežek električne energije.

Bearden meni, da imajo vsi naši obstoječi viri električne energije, kot so baterije in generatorji, skupen problem, tj. sklenjen krogotok od generatorja do trošila in od trošila do generatorja. Ko se po tem krogotoku električni tok od trošila dovaja nazaj k viru, ki ga je na začetku ustvaril, se prekine pretok virtualnih fotonov iz vakuuma, ki je vir energije iz osnovnega stanja.

Krogotok torej ne sme biti sklenjen, ampak mora v njem obstajati nekakšna vrzel, prek katere lahko vanj vstopa prosta energija iz osnovnega stanja. Če proučimo nekatere “delujoče” naprave za pridobivanje proste energije, vidimo, da imajo vse vgrajene nekakšne pulzne prekinjevalnike tokokroga, ki po vsej verjetnosti omogočajo fotonom iz osnovnega stanja vstop v krogotok.

Tom Bearden je prišel tudi do zelo pomembnega odkritja v zvezi z novo vrsto “elektromagnetne energije”. Ugotovil je, da so štiri Maxwellove enačbe, ki združujejo električno ter magnetno valovanje in se uporabljajo v elektrotehniki, samo poenostavljena verzija njegovih izvirnih enačb. Bearden trdi, da jih je Oliver Heaviside zato, da bi bil izračun enostavnejši, poenostavil tako, da je iz njih odstranil skalarni del kompleksnih števil in pustil le vektorskega.

Zato danes znanost pozna le klasično elektromagnetno valovanje, ki ga predstavlja prečni val. Pri prečnem valu nihajo električna in magnetna polja elektromagnetnega vala pravokotno na smer širjenja vala. Bearden pravi, da smo z odstranitvijo skalarnega dela iz Maxwellovih enačb zgrešili dejstvo, da se lahko energija širi tudi vzdolžno v smeri gibanja vala. Vzdolžni valovi se širijo podobno kot zvočni valovi in oscilirajo v isti smeri, kot se širijo.

Po Beardnu je ravno notranji, vzdolžni – longitudinalni val v elektromagnetnem valu temeljni val in obstaja v vseh znanih elektromagnetnih poljih katerekoli oblike. Vzdolžno, skalarno komponento elektromagnetnega vala je mogoče ustvariti iz dveh nasprotnih elektromagnetnih valov: vala in njegovega protivala. Oba vala izničita svoji električni in magnetni komponenti, ko sta fazi vala prostorsko usklajeni in časovno zamaknjeni za 180 stopinj. Rezultat je elektromagnetni skalarni val. Ta potuje v časovnem področju in je popolnoma drugačen od prečnega elektromagnetnega valovanja, ki potuje samo skozi tridimenzionalni prostor. Po Beardnu moramo o času razmišljati kot o stisnjeni obliki energije, kot da bi bil snov. Ne smemo pozabiti na slavni Einsteinov zakon, ki pravi, da je energija enaka masi krat hitrosti svetlobe na kvadrat. V tem primeru se v časovnem področju nahaja večja količina obogatene stisnjene energije, ki jo lahko izkoristimo, če vzdolžne skalarne elektromagnetne valove v časovnem področju pretvorimo v navadne prečne elektromagnetne valove. Pretvorba skalarne elektromagnetne energije v prečno elektromagnetno energijo se imenuje skalarna interferometrija in je posledica interference dveh skalarnih valov. To je ravno nasprotni učinek kot samoizničenje dveh prečnih elektromagnetnih valov, ki ustvari skalarni val in bi lahko predstavljalo podlago za pridobivanje proste energije.

Prej omenjeni virtualni tok fotonov, ki nastane med dipolom in vakuumom, pravzaprav označuje skalarne valove.

V primeru, ko imamo dipol, kot na primer baterijo, generator ali trajni magnet z dvema poloma, je polarizacija naboja tisto, kar povzroči, da skalarni valovi potujejo med dipolom in vakuumom. Vsak dipol v vesolju, od atoma in njegovih pozitivnih in negativnih nabojev do Zemlje in Sonca s svojima magnetnima poljema, in vsa ostala nebesna telesa v vesolju zato tvorijo skalarne valove. Že zato, ker ti izvirajo iz neskončnega števila dipolov z različnimi naboji, pomeni to, da se že v samem prostoru vesolja nahaja neizčrpna količina energije. Skalarni valovi so v bistvu povsod v vesolju in zapolnjujejo vakuum prostora.

Nikola Tesla je bil prvi, ki je v začetku 20. stoletja odkril skalarne valove. Za tvorjenje skalarnih valov je uporabil indukcijske tuljave. Izvedel je veliko poskusov, pri katerih je pošiljal skalarne valove okrog Zemlje in dokazal, da lahko skalarni valovi prepotujejo zelo dolge razdalje, ne da bi pri tem izgubili svojo energijo. V nasprotju z nam dobro poznanimi elektromagnetnimi valovi, ki razsipajo in trošijo svojo energijo v stopnji, ki raste s kvadratom oddaljenosti od vira, lahko Teslovi skalarni valovi prepotujejo katerokoli razdaljo praktično brez izgube energije.

Na podlagi znanstvenih odkritij s področja kvantne fizike je leta 1924 Louis de Broglie predlagal, da bi se delci (elektroni) obravnavali kot snovni predmeti ali pa kot vali. Kvantnim fizikom je uspelo ukalupiti to čudno dualistično obnašanje snovi z matematičnim modelom, vendar pa nikoli niso mogli pojasniti, zakaj se elektron ali foton v isti snovi obnašata enkrat kot delec in enkrat kot val. Ugotovili so, da se delci obnašajo kot valovi samo takrat, ko se z njimi ne ukvarjamo, takoj ko se začnemo zanje zanimati, jih opazovati oziroma se na katerikoli način z njimi ukvarjati, pa prevzamejo obliko delca. Ugotovili so tudi, da ko opazujemo tak delec (na primer elektron ali foton) kot snovni delec, se ta nahaja v določenem prostoru. Ko ga pa opazujemo kot val, pa je povsod in nikjer. Zato lahko predpostavimo, da vznikne iz osnovnega stanja.

Iz take nedefinirane valne oblike delca se torej lahko materializira delec česarkoli, tudi energije, v taki obliki, kot jo želimo. Treba je samo najti ustrezen način, kako to narediti.

Raznim izumiteljem, ki so se s tem ukvarjali, je uspelo to narediti tako, da so na primer pri elektriki prekinjali tokokrog nazaj k viru na tak način, da so vanj vstavili neko iskrišče, ki je skrbelo za zelo hitre prekinitve in ponovne vzpostavitve tokokroga. Če je bila frekvenca prekinjanja prava, je kratka vzpostavitev tokokroga sprožila vzburjenje, ki je ob ponovni prekinitvi tokokroga poskrbelo, da je v presledku med ponovnim sklopom tokokroga vanj »priteklo« nekaj energije iz osnovnega stanja. Namesto iskrišča so nekateri uporabili preproste, za elektriko prevodne ščetke, ki so z drsenjem po hrapavih površinah poskrbele za prekinjanje tokokroga. Uporabljeni so bili mehanski prekinjevalniki energijskega kroga, prekinjevalniki z vodo in še cela vrsta drugih.

Na tak način so dosegli, da so v krogotok pritekali elektroni kot snovni delci. Vendar je še pomembnejše to, da so se pred tem morali pretvoriti v snovne delce iz svoje valne oblike. V ta namen pa je bilo že potrebno vključiti človeško opazovanje, zanimanje, tj. našo željo po energiji in s tem vplivati na njihovo pretvorbo iz valne v energetsko obliko. Pomembna je torej naša volja ali zavest, ki valovanja osnovnega stanja spremeni v energetske delce pred vstopom v energetski tokokrog.

Pridobivanje proste energije naj bi bilo načeloma mogoče tako, da se osnovni energetski tokokrog vzbuja s kratkimi sklopi napajanja iz konvencionalnega energetskega vira, med prekinitvami pa vstopajo vanj iz osnovnega stanja oz. polja oziroma ničelne točke elektroni, ki so nosilci proste energije. Ker se v osnovnem stanju nahajajo v valni obliki, jih moramo pred tem še s pomočjo naše volje, torej zavestno, pretvoriti v snovno obliko. Pri tem lahko nastaja taka oblika energije, kot si jo zamislimo (električna, mehanska, toplotna ..).

Tak krogotok za pridobivanje električne energije je shematsko predstavljen na naslednji risbi:

Shema pridobivanja energije iz osnovnega stanja

Iz tega opisa pridobivanja proste energije je seveda mogoče razbrati, da lahko naprave za njeno pridobivanje delujejo samo nekaterim ljudem, vsem pa ne. Delujejo samo tistim, ki so močno motivirani za tako pridobivanje energije, imajo veliko moč volje ali kake druge sposobnosti koncentracije za ustvarjanje energije iz valnega polja osnovnega stanja.

Ne glede na vse opisane metode za izkoriščanje proste energije, pa mislim, da je največji problem v zvezi s tem ta, da prosta energija obstaja povsod v celotnem vesolju popolnoma enakomerno razporejena. Preprosto nikjer ni nobenega dela vesolja, kjer bi bila večja ali manjša kot drugod. Zato tudi ni nikjer nobenega energetskega potenciala, kjer bi lahko razliko v njenih različnih nivojih izkoristili za opravljanje dela. Če bi hoteli prosto energijo izkoriščati, bi zato morali v prvi vrsti znati ustvariti področja z nižjo energijo.

 

Ali prosta energija obstaja? << Nazaj – Naprej >> Prosta energija in osnovno stanje