Zavest nastaja iz “delcev” – gradnikov, ki se nahajajo v osnovnem stanju. Medsebojno prepletanje in povezovanje teh delcev si lahko predstavljamo tudi kot plazemsko valovanje, osnovno stanje pa kot prostor, prežet z množico zelo zgoščenih in med seboj povezanih ter medsebojno odvisnih valovanj, ki se združujejo v nekakšne mreže, ki predstavljajo zavest. Zato si jo lahko predstavljamo tudi kot hologramski prikaz interferenčnih valovanj v osnovnem stanju. Praktično to pomeni, da se teh valovanj zavedamo in si jih predstavljamo kot naš manifestirani svet. Z drugimi besedami, gre za predstavo o svetu, času, o tem, da je nekaj trdno, težko, lepo, nežno ipd., in v tej predstavi so združene na istem nivoju tako imenovane materialne zaznave in tudi čustva.

Osnova našega sveta, kot ga poznamo, je torej naša zavest. Vse, kar zaznavamo, vse, kar občutimo in vse, kar mislimo, izvira iz zavesti. Obstajamo samo zato, ker obstaja zavest. In zavest je tudi to, kar nas povezuje z osnovnim stanjem.

Osnovno stanje je brezčasno, brezprostorsko in kaotično. Da se zavest v njem lahko orientira, si ustvarja prostor in čas. Da ima tudi oporo, ustvarja materijo in s tem ves neživi svet. Ustvarja tudi red in pravila po katerih deluje fizični svet. Da bi poleg orientacije vse to imelo nek smisel, ustvarja zavest tudi življenje in postavlja osnovna pravila zanj. Zavest tako skozi življenje in neživo naravo predmeti samo sebe in opredeljuje svoj smisel. Pri tem zanjo neživa narava ne pomeni veliko več kot orientacijo, svoj smisel opredeljuje prek življenja. Iz tega lahko sklepamo, da si je zavest ločeno omislila neživo in živo naravo, pri čemer življenje ne izvira iz nežive narave, ampak se ustvarja ločeno.

Zavest z življenjem ustvarja tudi nas – ljudi, ki smo tako del zavesti in zavest je del nas. Zavest je tisto, kar nas vzdržuje in vodi v življenju. Skozi naše zaznave nam pošilja signale in vsi naši občutki so njeno delo. Z redom, ki ga vzpostavlja, nam in sebi opredeljuje tudi meje, ki nam služijo za orientacijo, da se v vsem laže znajdemo. Zavest se trudi vzdrževati trdne temelje in pravila za obstoj, ker ravno to pravzaprav pomeni njeno opredmetenje, vendar pa red pomeni tudi ukalupljanje, vzpostavljanje okvirjev in klišejev, v katera so vpeta naša življenja. Zato so ti temelji in pravila zelo pomembni, ker se na njih gradijo pojmi, kot je na primer borba za obstanek vizije sveta. Na osnovi tega se razvijajo razni načini, ki možnosti za njen obstoj povečujejo. Zavest se bori in trudi, da bi ohranila svoje opredmetenje, kar pomeni, da zelo skrbi za obstoj življenja. Za nas kot opredmeteno stanje zavesti to pomeni, da se vzpostavljajo načini in sredstva, ki naj bi povečali možnosti za obstoj. Posledično je zato tudi človeštvo kot kreacija zavesti primorano, da si na teh temeljih gradi svojo usodo ter pod vodstvom in vplivom zavesti po najboljši moči dopolnjuje kalupe življenja.

Ker zavest temelji na popolnem kaosu osnovnega stanja, je razumljivo, da je vzpostavljanje reda in izhodišč za življenje tudi zanjo težka naloga. Povsem logično je, da pri tem prihaja tudi do slabih rešitev, nepotrebnih stranpoti in poskusov premika nazaj v kaos. Prihaja do nasprotij in nerazumljivih dogodkov v prostoru, v katerem se nahajamo, nasprotij v naravi in seveda tudi večjih in manjših travm človeštva. V tem novem redu, ki se očitno še vzpostavlja, so odnosi med ljudmi in naravo in odnosi med samimi ljudmi tista stvar, ki nas najbolj zanima, saj je vprašanje, če zavest z redom, ki ga ustvarja, svoje opredmetenje popolnoma obvladuje. Vse namreč kaže, da ne, in več deviacij na poti razvoja potrjuje zaključek, da je res tako. Tak primer je na primer smisel obstoja živali. Kaj bi bilo, če jih ne bi bilo. Pri tem najprej pomislimo, da so potrebne zaradi hrane. Ali je to res? Vegetarijanci so živ dokaz, da živalske hrane sploh ne potrebujemo, da lahko preživimo. Preživimo lahko tudi brez mleka, jajc in ne da bi živali uporabljali za pomoč pri nekaterih opravilih. Ali si je zavest zamislila živali zato, da se je iz njih razvil človek? Morda, vendar vmesnega oziroma prehodnega člena med živalmi in ljudmi še niso našli. Tudi nobenega drugega resnega razloga, zakaj bi lahko bile na svetu potrebne, se ne morem se spomniti. In če niso, zakaj sploh obstajajo?

Niso pa samo živali edini primer, za katerega bi se lahko spraševali, zakaj obstajajo. Še cela vrsta drugih stvari je. Zakaj na primer obstajajo druge galaksije, ki so od nas nedosegljivo oddaljene in ki jih nikoli ne bomo mogli doseči ter na nas nimajo nobenega vpliva? Takih stvari je toliko, da jih niti nima smisla naštevati. Iz vsega tega lahko sklepamo, da se tudi zavest sama lovi in zapleta pri oblikovanju svoje kreacije, da deluje pri tem zmedeno, ubira nesmiselne poti, jih zapušča, nekatere briše za sabo, druge pa ne. Tudi naša življenja zato niso produkt nekega višjega načrta in se tudi ne ravnajo po nobenem načrtu, ampak se razvijajo in odvijajo na podlagi nekega naključnega dogajanja v osnovnem stanju.

Iz vsega tega lahko sklepamo, da zavest nima takih sposobnosti kreacije, kot jih pripisujemo na primer krščanskemu Bogu, ki je v nekaj dneh deklarativno ustvaril svet, kot ga poznamo. Teorija o osnovnem stanju zato predvideva, da je bil svet zasnovan po naključju, njegovo oblikovanje pa še vedno traja.

Na stopnji, na kateri se nahajamo in ki jo nekateri imenujejo denziteta (denziteta je stopnja razvoja zavesti v smislu oddaljenosti od združenja z osnovnim stanjem), nam na splošno ni dano, da bi imeli kakšen večji vpliv na osnovno stanje, čeprav očitno nekaterim tudi to uspeva. Se pa zavest predmeti in osmišlja samo prek manifestiranega sveta, ki v bistvu obdaja nas in je del nas. S tem imamo morda nekaj možnosti, da tudi sami vplivamo nanjo in prek nje na potek naših življenj.

Zavest se pri kreiranju našega manifestiranega sveta ravna po nekih določenih pravilih. Pri naših najbolj osnovnih zaznavah so to fizikalne, biološke in kemične zakonitosti, katere veljajo v našem zaznavnem svetu. Te vsi zelo dobro poznamo. Že stari filozofi so poznali pravila, ki se nanašajo na bolj elementarne stvari. Tako je na primer Platon že pred našim štetjem poznal pomen platonovih teles. Na njihovi geometriji in ugnezdenju enega v drugega temeljijo pravila za zgradbo elementov – torej snovi. Bolj slabo pa so nam poznana pravila, kako nastajajo in kako so medsebojno povezane naše misli, ki tvorijo naša čustva, razum in značaj, in to nam odpira široka področja, ki bi jih bilo treba še podrobneje raziskati.

Ob predpostavki, da je teorija o osnovnem stanju kljub vsemu samo teorija, in če to povežemo še z vsem, kar smo predpostavili za zavest, lahko ugotovimo, da naša življenja po vsej verjetnosti nimajo nekega določenega višjega cilja. Služijo samo za opredmetenje zavesti, ki nas več ali manj usmerja na podlagi pravil, ki jih določa. To pa tudi pomeni, da naših življenj ne kroji vnaprej določena usoda, ampak si jih vsaj delno lahko krojimo tudi sami. In ker smo v tej iluziji, ki se imenuje naš manifestirani svet, z zavestjo popolnoma poenoteni in tako na nek način tudi tvorci samih sebe in našega okolja, bi nam bilo v veliko pomoč, če bi lahko vzpostavili neposredno komunikacijo z osnovnim stanjem. To pa morda lahko naredimo s kontrolo našega razuma in umiritvijo naših strasti in nagonov.

Zaradi neskončnosti osnovnega stanja je velika verjetnost, da obstaja tudi neskončno veliko zavestnih povezav, ki jih ne zaznavamo in obstajajo v osnovnem stanju vzporedno z našo predstavo sveta. Zato tudi ne vemo, ali je vesolje eno ali jih je več in ali sestavljajo osnovno stanje tudi kakšne čisto drugačne oblike zavesti.

Ne morem se izogniti temu, da ne bi na koncu tega poglavja o zavesti omenil še rahel zadržek glede same teorije o osnovnem stanju. Osnovno stanje časa ne pozna, zato tudi zavest v njem ni mogla nastati, ampak v njem obstaja. In ker v osnovnem stanju tudi prostora ni, nas že preprosto sklepanje pripelje do tega, da je naša zavest pravzaprav lahko kar osnovno stanje samo. Če je tako, potem pojem osnovno stanje sploh ni več potreben in se je smiselno sprijazniti s tem, da je osnovno stanje kar zavest sama ter da je kot taka brezsnovna, brezprostorska in brezčasna ter da enostavno kar obstaja.

Morda so imeli prav stari grški filozofi, ki so trdili, da je narava sestavljena samo iz osnovnih elementov: vode, zraka, zemlje in ognja, ki potem v raznih kombinacijah tvorijo naš fizični svet. Ti elementi so mišljeni kot celota in ne kot njihovi sestavni deli. Žal Grki niso pojasnili, na kakšen način jih zaznavamo oziroma kako se jih zavedamo.

Kako nastaja zavest << Nazaj – Naprej >> Osnovno stanje in jaz ali vsi