Predpostavimo za trenutek, da lastnosti osnovnega stanja opredeljujejo lastnosti najmanjših gradnikov, ki ga sestavljajo. In kaj bi lahko bili ti najmanjši gradniki?

Ko poskušamo to ugotoviti, se pojavi vprašanje, ali morda tudi naše misli niso sestavljene iz nekih neskončno majhnih delcev. Na temeljih te zamisli se lahko tako kot ostali konvencionalni znanstveniki podamo v iskanje teh delcev. Inštrumentov, s katerimi bi jih lahko zaznali, nimamo. Imamo pa misli. Preostane nam torej manjša špekulacija, ki predpostavlja, da misli iz nečesa nastajajo, in na temelju tega ugotovimo, da ti delci v taki ali drugačni obliki tudi res obstajajo. Te delce bom poimenoval kar “mislini”.

Če so lahko gradniki naših misli „delci“, katerih velikost je praktično nič, potem so lahko taki ali podobni delci tudi gradniki česa drugega, na primer zavesti. Zaradi lažjega razumevanja lahko predpostavimo, da osnovno stanje tvori neskončno število takih neskončno majhnih „gradnikov“, ki so lahko gradniki našega zaznavnega sveta. Zaradi njihovega neskončnega števila in popolne medsebojne povezanosti in prepletenosti imajo ti gradniki neskončno veliko možnosti, da se pojavljajo v različnih naključnih kombinacijah ter povezavah, tudi logičnih. Na osnovi takih logičnih povezav, se lahko v osnovnem stanju, podobno kot se v računalniški logiki ustvarjajo liki, pojavi nekaj, kar lahko prepoznamo kot zavest.

Ko zavest v osnovnem stanju nastaja, se nahaja v okolju, ki ga zaradi prej opisanih lastnosti osnovnega stanja še najlaže opredelimo kot popoln kaos. Zato se tudi zavest sama v njem nikakor ne more opredeliti. Ne ve, kje je, kdaj je in kaj sploh je. Zato oblikuje navidezni red okrog sebe. Opredeljuje si prostor in čas, potem še maso, sile in energijo ter uvaja fizikalne zakone, ki veljajo med njimi. S tako nastalim fizičnem okoljem, zavest tako rekoč predmeti samo sebe in da si pridobi še smisel, oblikuje tudi življenje.

Tako smo z zavestjo opredmeteni tudi mi, saj predstavljamo življenje. Zavest se je z vsem tem tako rekoč utelesila v nas in z zavestjo se lahko popolnoma poenotimo. Zaradi tega vse to tudi podoživljamo kot nekakšno vsesplošno zavedanje nečesa, kjer za razliko od kaosa osnovnega stanja obstajajo čas, prostor, snov in razum. In tako zavest ves čas prek nas ustvarja nekakšno iluzijo našega obstoja, življenja in vesolja, v katerem živimo, ter iluzijo, da se vse to dogaja v realnem prostoru in času. Dejstvo pa je, da je vse, kar zaznavamo, le fikcija, pravzaprav samo nekakšno opredmetenje vsega, kar povzroča zavest. V resnici v takšni obliki, kot si sami sebe predstavljamo, sploh ne obstajamo.

Kljub temu, da je to, kar nam daje zavest, nekaj, kar pravzaprav samo podoživljamo, je to tako trdno zasidrano v nas, da tega ne jemljemo več samo kot zavedanje nečesa, ampak štejemo to za dejansko stanje. Vendar pa osnovno stanje še vedno obstaja in fikcija, ki ji pravimo naše okolje in naše dojemanje, se dejansko odvija le v njem. Ves čas samo podoživljamo nekakšen manifestirani svet in se samo nekje globoko v podzavesti bežno zavedamo, da obstajajo tudi šibke povezave med tem našim manifestiranim okoljem in osnovnim stanjem. Taka šibka vez med našim manifestiranim svetom in osnovnim stanjem je npr. naša podzavest.

Torej, če ponovim. Zavestna tvorba, ki predstavlja nas, svet okoli nas ter vesolje, ki nas obdaja, je samo del celotnega osnovnega stanja, ki pa ga niti ne prepoznavamo več. Zavedamo se samo tistega njegovega dela, ki nam ga kot iluzijo tvori naša zavest. Ta del osnovnega stanja lahko poimenujemo kar manifestirani del. Preostali – nemanifestirani del osnovnega stanja pa nam pri današnji stopnji znanja, spoznanja in inteligence ostaja še vedno popolnoma nerazumljiv in ga zato, ker ga ne razumemo, lahko poimenujemo kar kaos ali eter, kot so ga mnogi že poimenovali.

In to je tudi bistvo teorije o osnovnem stanju, ki strnjena pravi, da medsebojna povezanost in prepletenost neskončnega števila neskončno majhnih gradnikov in njihovo povezovanje v osnovnem stanju – od kvantnega kaosa do naključnih inteligentnih povezav – tvori zavest. Ta je pravzaprav le skupek miselnih povezav, ki potem v nekakšnem večplastnem – hologramskem načinu ustvarjajo vzorce, ki v našem primeru tvorijo prostor, čas, snov, čustva, misli, skratka naša življenja. In to, ko se človek zaveda nekega okolja, kot da je resnično, je v bistvu le iluzija, miselna tvorba, ki samo ponazarja naše okolje, vesolje, svetlobo, mišljenje in vse drugo, česar se zavedamo.

Mi ljudje smo samo del tega stanja, oziroma bolje rečeno, naš duhovni in materialni oziroma naš zaznavni svet se kreira iz njega. Mogoče je tudi, da se iz “osnovnega stanja” kreira samo naš duhovni svet in potem ta ustvarja iluzijo materialnega oziroma zaznavnega sveta. Tega še ne vemo, vendar nam predstavljena teorija lahko odgrne del tančice, ki zakriva skrivnost o tem, kaj pravzaprav smo.

Kljub vsemu je teorija o osnovnem stanju še vedno samo teorija. Empirično je popolnoma nedokazljiva, vsaj na današnji stopnji znanosti in naših zavedanj še ne. Vendar pa so izhodišča za to teorijo enako trdna kot tista, s katerimi se opravičuje obstoj Boga, ali pa tista, na katerih sloni teorija o velikem poku. Tudi osnove, na katerih temeljijo teorije o vsem (npr. velika teorija vsega) in teorija o superstrunah, niso nič bolj trdne. Pravilnost teorije o osnovnem stanju je mogoče dokazovati na podoben način, kot se dokazuje obstoj najmanjših odkritih delcev ter njihovih povezav s polji osnovnih štirih sil, ki jih ni mogoče meriti niti kako drugače zaznati, vendar pa je mogoče po nekaterih pojavih, ki jih povzročajo, sklepati na njihov obstoj. Tudi na podlagi odkritij iz kvantne fizike lahko sklepamo o obstoju gradnikov naše zavesti. Obstaja pa še cela vrsta drugih nepojasnjenih pojavov in dogajanj iz našega sveta, na podlagi katerih je prav tako mogoče sklepati, da je ta teorija čisto mogoča.

S to teorijo je mogoče pojasniti vse v zvezi z nam znanim – manifestiranim delom osnovnega stanja oziroma z našo zavestjo. To pa seveda postavlja današnjo znanost v popolnoma novo dimenzijo. Nastanek vesolja, življenja ter še vse druge skrivnostne in neraziskane zadeve in pojavi dobijo s tem čisto drugačne temelje. S tem izgubijo veljavo celotne veje znanstvene dejavnosti. Zato je za priznanje te teorije treba preveriti še širši spekter pojmov in izsledkov, ki bi utegnili biti tej teoriji v prid.

Če, teorijo o osnovnem stanju osvojimo, je smiselno, da si zaradi lažjega razumevanja pojavov v tem novem okolju omislimo tudi osnovne definicije, ki po vsej verjetnosti ne bodo zajele globine vsega, bodo pa služile kot začetne oporne točke za razumevanje tega. Dokler ne bomo razvili česa popolnejšega, lahko začnemo na podlagi analogije teorij iz poznane fizike, ki jih prenesemo na nivo uma.

Teorija o osnovnem stanju << Nazaj – Naprej >> Zavest